Pred carsko krono so ruski vladarji nosili t. i. monomahovo kapo. Ta naglavni simbol moči so ruski carji nosili vse do leta 1762, ko je na prestol prišla Katarina Velika. Vladarica se je nato odločila uvesti kronanje po takratni evropski kraljevi modi. Svojemu dvornemu zlatarju Georgeu Eckartu in obdelovalcu diamantov Jeremiahu Pozierju je naročila izdelavo krone, pri čemer je postavila samo en pogoj – krona ni smela biti težja od dveh kilogramov. Vsa ceremonija kronanja je namreč trajala 4 ure in Katarina je vedela, da bo naporno.
Eckart in Pozier sta bila tekmeca, ki se nista marala. V dveh mesecih in pol, kolikšen je bil rok za izdelavo krone, je Eckart na vladarico celo naslovil pritožbo, češ da Pozierjeva skica spominja na pravoslavno cerkev. V »napadu jeze je raztrgal skico« in napravil svojo. A Pozier mu ni ostal dolžan in se ob pomoči Katarininega tajnika, ki mu je bil naklonjen, maščeval Eckartu. Pred vladarico je sam poskusno nadel krono in si prislužil dodatek k plačilu, medtem ko Eckart ni dobil plačane niti osnovne vsote, ki je bila dogovorjena.
Krona Katarine Velike je postala nezamenljiv artefakt. Po ukazu njenega sina in naslednika Pavla I. je niso razstavili, ampak preprosto dodali notranji obod, ki se je prilegal obliki glave novega carja. Ta »poseg« so zaupali samo najbolj izkušenemu dvornemu zlatarju. Krono so nosili samo ob posebnih priložnostih – ob praznikih, sprejemih in žalovanjih.
Po Katarini II. se je zvrstilo še šest nosilcev krone: Pavel I., Aleksander I., Nikolaj I., Aleksander II., Aleksander III. In Nikolaj II. Krono je zadnjič v javnosti nosil car Nikolaj II. leta 1906 na proslavi ob otvoritvi prve Dume (ruskega parlamenta).
Po usmrtitvi carja in njegove družine so mnoge dragocenosti pristale v rokah boljševikov. Zanje so nove oblasti ustanovile Gohran – organ, ki je bil zadolžen za shranjevanje zbranih zakladov in njihovo »realizacijo«. V sklopu tega so mnoge drage kamne sneli z artefaktov in jih prodali v tujino v zameno za kredite in zavezništva. Načelnik organa je bil Jakov Jurovski, mož, ki je izvršil kazen in pokop trupel Romanovih.
Pod njegovim vodstvom so poskušali prodati tudi carsko krono. A vest o nameri za ta posel je pricurljala v javnost in sprožila množičen odziv tujih medijev, ki so začeli pisati o »krvavih carskih briljantih«. Leta 1934 so po Stalinovem ukazu carske dragocenosti prenehali prodajati, a zgolj zato, ker je škodovalo ugledu države na mednarodnih ravni, in ne, ker bi komunisti posebej cenili artefakte carjev.
Vrednost krone je bila leta 1920 ocenjena na 52 milijonov ameriških dolarjev. Krasi jo več kot pet tisoč dragih kamnov s skupno maso 2.858 karatov. Največji kamen, rdeči spinel, tehta skoraj 400 karatov.
Leta 1985 so jo restavrirali, saj so določeni kamni zaradi poskusov prodaj manjkali. Leta 1998 so krono po dekretu premestili v Diamantni sklad Kremlja. Takrat so jo tudi razglasili za neprecenljivo, kar v praksi pomeni, da je dobila tolikšen pomen, da ga je nemogoče izmeriti v denarju.
Uradno krona nikoli ni zapustila Rusije. Od leta 1991 je prepovedano celo njeno premeščanje z območja Kremlja. To je mogoče samo po osebnem ukazu predsednika države in samo v skrajnem primeru (če bi bila Moskva neposredno ogrožena).
Leta 2012 je 60 mojstrov iz smolenskega Kristalla napravilo natančno kopijo carske krone, ki pa ima, za razliko od originala, dejansko ceno – 100 milijonov dolarjev. Leta 2015 so jo dali na dražbo za 1 milijardo rubljev (15 milijonov dolarjev po takratnem tečaju), a lastnika do danes ni našla.
Preberite še:
Neumnosti, ki so jih počeli Romanovi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
