6. julija 1936 so na Rdečem trgu v Moskvi razvili ogromno, 9.000 kvadratnih metrov veliko preprogo iz filca. V ZSSR je bilo takrat obdobje pomanjkanja, zato je moral obstajati zelo dober razlog za takšno razsipnost z materialom, iz katerega bi lahko naredili ogromno dobrih valenkov (zimskih škornjev).
Dober razlog je definitivno obstajal. Preproga je bila namreč narejena za prvo nogometno tekmo na Rdečem trgu. S tribune nad Leninovim mavzolejem si jo je ogledal sam Stalin, trajati pa bi morala 15 minut.
Leta 1936 je bil nogomet v ZSSR še v povojih. Tistega leta je potekalo tudi prvo državno tekmovanje. Nogomet je potreboval veliko finančno podporo države in to je bilo v tistih časih možno samo ob Stalinovi privolitvi.
Leta 1935 je Nikolaj Starostin, kapetan sovjetske reprezentance, ustanovil športno društvo Spartak, katerega člani so bili delavci v gradbeništvu. Starostin je uporabil svoje zveze, da je na zaključni dogodek športne parade, ki se je vsako leto odvijala na Rdečem trgu, umestil nogometno tekmo med člani Spartaka, ki so se razdelili na dve ekipi – Rdeče in Bele.
Toda nogometa ni bilo mogoče igrati na tlakovani površini Rdečega trga, zato je bila odrejena izdelava preproge kar tam, na licu mesta. A podnevi je bilo na trgu mnogo prometa, zato so jo morali šivati ponoči. To nalogo so prevzeli kar člani Spartaka (okoli 300 ljudi). S čevljarskimi iglami in vzdržljivim sukancem so kvadrate filca sešili v ogromno umetno zelenico. Tik pred parado so preprogo pobarvali v zeleno in na njo narisali bele črte.
Šport je bil v ideološkem smislu osrednjega pomena za Sovjetsko zvezo. Združeval je različne družbene sloje v skupni strasti in je presegal komunistične ideale. A najpomembnejše je bilo to, da je skrbel za fizično usposobljenost prebivalstva v luči morebitne vojne.
Na ogromnem spektaklu sredi Rdečega trga so svoje sposobnosti pokazali telovadci, kolesarji, dvigovalci uteži, košarkarske in odbojkarske ekipe. Boksarji so na trg dobesedno na hrbtih prinesli 28 ringov in boji so se odvijali na vseh hkrati. Z dvema tovornjakoma so pripeljali drsališča, na katerih so nastopali umetnostni drsalci. Mlada dekleta so nosila ogromen Stalinov portret in vsi so se trudili, da se pokažejo v najboljši luči.
Martin Mežanov, športni novinar, ki je spremljal igro, je zapisal:
»To je bila nenavadna tekma, v kateri se igralci niso potiskali ali si podstavljali nog … Ko je igralec na desnem krilu iz ekipe Rdečih vzel žogo, so mu branilci Belih samo sledili, brez da bi mu jo poskušali odvzeti. Vedel je, da bo napadalec z žogo stekel vse do kota in podal v kazenski prostor, od koder bo nato drugi napadalec dal gol z glavo, brez da bi ga kdo ustavil.
Čez nekaj minut se je zgodba obrnila in napadalci Belih so stekli do kazenskega prostora Rdečih in poslali žogo v njihovo mrežo. Vratarji so prikazali nekaj izjemnih obramb … «
Stalin nikoli ni maral nogometa, ni kazal nekega interesa zanj, a je po odigranih 15 minutah tekme prišel poziv, naj se igra nadaljuje. Tako so Spartakovi igralci odigrali še dodatnih 15 minut in zaključili tekmo s spektakularnim golom v zgornji kot.
Rdeči so zmagali s 4:3, Stalin pa je podal kratko sodbo: »Dobro so igrali.« To je bil znak športnim uradnikom, da lahko odslej organizirajo nogometna tekmovanja, šole in društva brez strahu, da bi bil nogomet razglašen za »buržoazno« in »protisovjetsko« igro.
Preberite še:
Včeraj lovili naciste, sedaj žogo: Nogometna tekma »na ruševinah Stalingrada«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
