Kirurg Nikolaj Sklifosovski (1836-1904) je osebno rešil na stotine vojakov, ko je izvajal operacije na fronti med rusko-turško vojno (1877-1878), v balkanski vojni (1876) in drugih vojaških spopadih. A njegova glavna zasluga je bila uvedba strogih higienskih normativov v zdravniško prakso. Danes je težko verjeti, a zaradi nezadostne higiene so bile mnoge operacije nekoč usodne za paciente, pa tudi za zdravnike, ki so se okužili med operacijskimi postopki. Antiseptične preparate na osnovi alkohola in joda je prvi uporabljal že Nikolaj Pirogov, a šele njegov učenec Sklifosovski je uvedel obvezno uporabo antiseptikov, kar pa je bilo vse prej kot lahko. Zdravniki s konca 19. stoletja so bili namreč kategorično proti novostim. Večkrat so uporabljali iste povoje, pribor so umivali kar s toplo vodo, operacije pa so izvajali na lesenih mizah, ki so vpijale pot in kri bolnikov. Trajalo je več let znanstvenega raziskovanja in ozaveščanja stroke, preden je Sklifosovskemu uspelo uvesti nove metode. Postopoma se je začelo razkuževati zdravniški pribor, sežigati uporabljene preveze, umivati roke po vsaki operaciji in menjavati lesene operacijske mize s kovinskimi.
Danes smo že skoraj pozabili na bolezni, kot sta tifus in kolera, čeprav so še v ne tako daljni preteklosti pobijale cela območja. Kakšno ceno so morali plačati zdravniki, da so ustavili te epidemije? V iskanju cepiv so mnogi opravljali poskuse kar na sebi, tako da so se namerno okužili in brez zdravljenja čakali, da bi preučevali odziv lastnega telesa na bolezen. Na ta način je prišlo do mnogih znanstvenih odkritij na področju imunologije in virologije. Ustanovitelj ruske imunološke šole Ilja Mečnikov (1845-1916) je že v mladih letih z navdušenjem izvajal poskuse in opazoval naravne pojave, za kar je od mame dobil vzdevek Živo srebro (rus. rtut). V Rusiji, nato pa v Franciji, je izvajal cepljenja proti steklini, koleri in antraksu. Da bi preveril lastne hipoteze o širjenju bakterij, je sam sebi injiciral sifilis, tifus in kri okuženega z malarijo, ter bil vsakič na robu smrti. Dvakrat je popil vodo, okuženo s kolero. Njegovi sodobniki so pisali, da ga je pri življenju ob vseh teh poskusih ohranjalo njegovo krepko zdravje. Vse do konca življenja se je ukvarjal z vprašanji dolgoživosti in prišel do zaključka, da je zdravje posameznika neposredno odvisno od črevesne flore in, nekoliko nenavadno, tudi od njegovega značaja. Srečen človek namreč živi dlje, cepiva pa pomagajo proti boleznim. Te, navidez samoumevne stvari, vemo zahvaljujoč Mečnikovu.
Za neverjetno zgodbo tega uralskega kirurga vemo po zaslugi pilotke, ki ji je rešil življenje. To je bila Anna Jegorova, herojke Sovjetske zveze, ki je bila sestreljena leta 1944 nad Varšavo. Leta 1961 je za časopis Literaturnaja gazeta spregovorila o zdravniku, ki ji je pomagal pobegniti iz koncentracijskega taborišča. Pomagal pa ni samo njej; med drugo svetovno vojno je Georgij Sinjakov (1903-1978) organiziral pobeg množice zapornikov iz taborišča Stalag III-C na Poljskem. Sinjakov je bil vpoklican v prvih dneh vojne za vojaškega kirurga, oktobra 1941 pa so ga pri Kijevu zajeli Nemci. Od maja 1942 pa do konca vojne je bil zaprt v omenjenem koncentracijskem taborišču. Tam naj bi nekoč rešil sina enega od gestapovcev, ki se je skoraj zadušil s kostjo, za nagrado pa so mu nacisti dovolili svobodno gibanje po območju taborišča ter mu odobrili povečane obroke (ki jih je delil z drugimi zaporniki).
Sinjakov je pridobljeni položaj izkoristil, da bi pomagal zapornikom pri pobegih. Pri tem mu je pomagal nemški prevajalec Helmut Schacher (ki je bil poročen z Rusinjo). Schacher je zapornike zalagal z zemljevidi in kompasi, Sinjakov pa je poskrbel, da so bili uradno razglašeni za mrtve in črtani z zaporniškega seznama. Odvijalo se je takole: Sinjakov je nekega zapornika uradno razglasil za mrtvega, nakar so ga skupaj s trupli zares umrlih odvrgli v jarek zunaj taborišča, kjer je nato dobesedno »vstal od mrtvih«. V začetku leta 1945, ko je bila Rdeča armada že pred vrati taborišča, je v njem ostalo okoli tri tisoč ljudi, Sinjakovu pa je nekako uspelo prepričati naciste, naj ne pobijejo zapornikov. Še danes ni čisto jasno, kako mu je to uspelo, a Nemci so se umaknili brez izstreljenega naboja. Kmalu je v taborišče vstopila Rdeča armada in v nekaj dneh je zdravnik operiral sedemdeset ranjenih tankistov. Z vojaki se je prebil vse do Berlina in pustil svoj podpis na zidovih Reichstaga. Po vojni je Georgij Sinjakov delal v mestni bolnišnici v Čeljabinsku.
Operacija, ki so jo leta 1986 izvedli sovjetski zdravniki, se zdi naravnost neverjetna. V bolnišnico v Dušanbeju, prestolnici Tadžiške SSR, so pripeljali vojaka Vitalija Grabovenka, ki je bil ranjen v Afganistanu. Imel je več šrapnelnih ran, ki so mu jih uspešno zašili. Šele naslednji dan, ko ni več mogel premikati roke, pa so zdravniki na ultrazvoku opazili čudno pravokotno senco na prsnih mišicah, ki je merila kar 11 cm v dolžino. Po razlago so se obrnili k vojakom, ki so vsi po vrsti zatrdili, da gre za eksplozivni projektil, ki ni eksplodiral. En napačen gib in vsa bolnišnica bi lahko šla v zrak. Podoben primer je bil zabeležen že v času druge svetovne vojne, ko je pri izvleku granate umrla celotna ekipa vojaških medicincev. Kljub temu so se odločili za operacijo.
Poklicali so glavnega zdravnika Jurija Vorobjova, ki mu je asistiral mladi zdravnik poročnik Aleksander Dorožin. Operacijo so pripravljali štiri dni in vse postopke načrtovali do sekunde natančno. Za izvlečenje eksplozivnega projektila so izdelali posebno napravo in zaprli območje okoli bolnišnice. V pripravljenosti so bile dodatne zdravniške ekipe, če bi se zgodilo najhujše. Zdravnik in pomočnik sta nadela 30-kilogramsko zaščitno obleko za minerje in neprebojno steklo čez oči, medtem ko je bilo zunaj 40 stopinj Celzija. Vorobjov ne samo, da je na koncu uspešno izvlekel projektil, ampak je rešil tudi roko vojaka. Za svoj podvig je prejel odlikovanje rdečega prapora.
»Otroški zdravnik sveta« - tako v Rusiji in drugje po svetu pravijo Leonidu Rošalju (roj. 1933), saj je bil zmeraj tam, kjer je bilo potrebno pomagati otrokom. Rošalj je reševal otroška življenja po potresu v Armeniji leta 1988, v Afganistanu leta 1998, med vojno v Iraku 1991 ter v Čečeniji 1995. Leta 2002, ko so teroristi zajeli stavbo gledališča v Moskvi na Dubrovki, je bil eden od redkih, ki so jim napadalci dovolili vstop. Zdravnik je talcem dal vodo in zdravila ter prepričal teroriste, da izpustijo osem zajetih otrok.
Samo dve leti zatem je bil priča enemu od najhujših terorističnih napadov v ruski zgodovini. 1. septembra 2004 so teroristi v Beslanu, majhnem mestu v Osetiji, zajeli šolo z več kot tisoč učenci in njihovimi starši. Rošalj je bil prvi, ki je prišel na lokacijo na zahtevo teroristov. Na prizorišče je priletel vsega nekaj ur po napadu. V Beslanu so mu dali telefon, po katerem se je pogajal s teroristom, katerega imena ni poznal, ter ga skušal prepričati, da mu dovoli, da otrokom prinese vodo. 3. septembra mu je uspelo prepričati teroriste, da dovolijo odnesti trupla umrlih, ki so ležala pred šolo. Takrat je v šoli eksplodiralo in talci so začeli bežati iz zgradbe, posebne enote pa so začele napad. »Verjetno najpomembnejše, kar sem naredil v svojem življenju, je bilo, da sem takrat uspel ustaviti na stotine sorodnikov talcev, ki so se namenili samostojno reševati svoje otroke. Teroristi bi mislili, da gre za provokacijo in začel bi se pokol,« se je kasneje spominjal zdravnik.
Preberite še:
Kako so Sovjeti na noge postavili najboljšo epidemiološko službo na svetu
Najbolj nenavadna zdravila ruskih carjev
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
