Simboli zmage v drugi svetovni vojni: slavna sovjetska bojna tehnika

Legendarno lovsko letalo Išačok (Osliček)

Podporočnik Talalihin, vojaški pilot, namestnik poveljnika eskadrilje 177. lovskega polka, heroj Sovjetske zveze. Med prvimi v ZSSR, ki je izvedel kolizijski manever nad Moskvo. Padel je 27. oktobra 1941 v zračnem boju blizu Podolska. Imel je 23 let.

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

Španci so mu pravili Mosca (Muha), Kitajci Lastovica, Japonci pa Abu(Obad). V prvih dnevih vojne so ta letala prestrezala nemške lovce in se pogosto vanje tudi zaletavala. Prvi takšen manever z lovcem I-16 Polikarpov je izvedel pilot Ivan Ivanov samo 25 minut po izbruhu vojne 22. junija 1941.
V zgodovino se je zapisal manever Viktorja Talalihina, ki je v noči s 6. na 7. avgusta 1941 dobil ukaz, da poleti na prestrezanje nemških bombnikov. Blizu vasi Kuznečiki, samo nekaj kilometrov od Moskve, je naletel na nemškega Heinkla He 111, ki je začel streljati nanj. Viktor se je odločil, da se zaleti v bombnik. Zaril se mu je v rep in nato uspešno odskočil s padalom. Za ta podvig je dobil naziv heroja Sovjetske zveze.

Lovec, s katerim je bilo najlažje upravljati

Jak-3, poveljnik eskadrilje Normandija-Niemen, major Jean-Luc Tulasne med brifingom pilotu. Zahodna fronta.

Sergej Loskutov/Sputnik

Junija 1945 so piloti iz polka Normandija-Niemen pristali s svojimi lovci Jak-3 na aerodromu Le Bourget v Franciji. Ta letala so bila v tistem času najlažja za upravljati in so imela najboljše manevrske zmožnosti, Francozi pa so hoteli leteti le z njimi. Francoski piloti v lovcih Jak-3 so sodelovali pri osvobajanju Latvije novembra 1944 in v bojih v Vzhodni Prusiji leta 1945. Sovjetska zveza je ob koncu vojne Franciji podarila 40 teh letal. Eno od njih je danes v muzeju v Le Bourgetu.

Oklepna prikazen

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

Tank KB-1 (imenovan po sovjetskem narodnem komisarju za obrambo Klimentu Vorošilovu) je dobil vzdevek Prikazen (nem. Gespenst), saj je izredno presenetil Nemce. Ta 47-tonski tank je imel oklep debeline 75 mm in ga na tej stopnji vojne praktično ni bilo mogoče prebiti. Ti tanki so leta 1941 in 1942 predstavljali Nemcem resno oviro na vzhodni fronti. V bitki pri mestu Raseiniai v današnji Litvi junija 1941 je en tank KV dva dni in dve noči držal v šahu celotno nemško vojaško kolono.

Tank, ki je poskrbel za preobrat 

Medalja za obrambo Moskve

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

T-34 je eden od najbolj prepoznavnih simbolov druge svetovne vojne in hkrati najbolj množično proizveden tank v sovjetski zgodovini. Samo na Uralu je bilo med letoma 1942 in 1944 izdelanih okoli 25.000 štiriintridesetic. Tanke T-34 so sestavljali tudi v Harkovu, Gorkem (današnji Nižni Novgorod), Stalingradu in Omsku.

Na severu Moskovske regije stoji muzej, posvečen T-34. To je edini muzej na svetu, ki je posvečen enemu modelu tanka. Prav tukaj, v kraju Šolohovo, vsega 30 kilometrov od Kremlja, je bila zaustavljena nemška ofenziva. V protinapadu Rdeče armade so pomembno vlogo odigrali prav srednji tanki T-34, s pomočjo katerih so sovraga potisnili 250 kilometrov od prestolnice. Samo ena posadka na čelu z nadporočnikom Dmitrijem Lavrinenkom je v dveh mesecih uničila petdeset nemških tankov.

Čoln projekta 1125. Ta čoln je sodeloval neposredno v bitki za Stalingrad jeseni 1942. Nemci so ga potopili, medtem ko so iz njega izkrcavali ranjence. Danes je restavriran in se hrani v muzeju vojaške tehnike blizu Jekaterinburga.

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

»Kupole tanka T-34 so montirali tudi na druge modele vojne tehnike, na primer na rečne oklepne čolne, zaradi česar so ti čolni dobili vzdevek rečni tanki,« pravi vodja ogledov muzejskega kompleksa UGMK Grigorij Pavljukov.

Top na gosenicah

ISU-152

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

V bitki pri Kursku so prvič sodelovala težka samohodna orodja SU-152 s topom kalibra 152 mm, narejena na osnovi tanka KV-1. Uporabljali so jih proti nemškim Tigrom in Pantherjem, po zaslugi česa so dobila vzdevek odpirač za konzerve. Ko je Rdeča armada leta 1944 namesto zastarelih KV-1 dobila tanke IS-2 (Josif Stalin), najmočnejše sovjetske tanke z oklepom debeline 120 mm in topom kalibra 122 mm, so tudi orodja SU-152 začeli delati na njihovi bazi. Tako sta se pojavila ISU-122 in ISU-152.

Katjuša

Ogenj iz gardnih raketometov v Berlinu

Sputnik

Katjuša je vzdevek za večcevni raketomet BM-13. »Ogenj iz tega orožja je spominjal na orkan« - so nemški časopisi opisovali uničevalno moč Katjuše. Raketni salvo je imel grozovit učinek, udarni valovi po eksploziji več raket, ki so udarile ena ob drugo, so rušili vse pred sabo. Ogenj iz Katjuše je imel tudi značilen zvok, zaradi česar so jim Nemci nadeli vzdevek Stalinoveorglice.

Iz kolhoza naravnost na fronto

GAZ-MM, Leningrad 1942. Kamioni prevažajo hrano po zaledenelem Ladoškem jezeru.

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

Civilno tehniko se je med vojno predelovalo za potrebe vojske in pošiljalo na fronto. Tovornjaki GAZ-AA in njihova izvedenka GAZ-MM so prevažali po tono in pol tovora. Tudi oni so postali simbol vojnega obdobja. Izdelano je bilo ogromno število teh vozil. Že pred vojno je bilo izdelanih okoli milijon vozil za potrebe narodnega gospodarstva, tekom vojne pa se proizvodnja ni prekinila. Zaradi varčevanja z materialom so jih pogosto izdelovali brez vrat (namesto njih so bile zavese), medtem ko je bila kabina lesena in pogosto brez žarometov ali pa samo z enim.

Oklepna »ovčica«

Oklepni vlak Moskovski metro razreda BP-43

Nikolaj Kovaljevski/Muzej vojne tehnike Uralskega rudarsko-metalurškega podjetja

Svoj doprinos na fronti so vložile tudi lokomotive. Brez železniških prog ne bi bilo mogoče evakuirati dveh in pol tisoč tovarn, muzejev in gledališč, in to v samo prvih treh mesecih vojne. Samo zamislite si, kaj pomeni preseliti celotno tovarno z vsemi napravami, orodji in laboratoriji in vse to pretovoriti več kot dva tisoč kilometrov stran.

Ov je bila v tistih časih ena najpogosteje uporabljenih parnih lokomotiv. Ljubkovalno so ji pravili »ovčica« in je delovala kot miniatura v primerjavi z velikani serije E in FD. Vlekla je ešalone med evakuacijo in sanitarne kompozicije ter celo oklepne vagone. To je bila obenem edina lokomotiva, na katero je bilo smiselno namestiti oklep (na drugih so se pod težo oklepa lomile tračnice).

Preberite še:

Od 15. leta na fronti: Zgodba o sovjetski junakinji, ki se je borila tudi v Jugoslaviji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.