Filmska vojna kronika iz leta 1945 prikazuje skupino ameriških in britanskih vojakov, ki se nasmihajo in mahajo v pozdrav, ko se umikajo iz osvobojene Francije na vzhod proti nemškim mestom. Bili so člani čisto posebne enote, skupnega ameriško-britanskega tima misije Alsos. Imeli so cilj, da se dokopljejo do nemških jedrskih skrivnosti pred Sovjeti, da bi dosegli napredek v ameriškem in britanskem jedrskem programu. Misija je bila ogromen uspeh.
Boris Pash
Legion Media»Zaplenjen uran, dokumenti in ugrabljeni znanstveniki so bili za bodoči projekt Manhattan in prihajajočo hladno vojno vredni kot suho zlato,« pojasnjuje britanski zgodovinar in poznavalec druge svetovne vojne Mark Felton v dokumentarnem filmu Lov na Heisenberga: Zaseganje nemških jedrskih skrivnosti.
V tem dokumentarcu lahko vidite tudi človeka na čelu misije Alsos. To je bil bolj majhen, a močan moški z očali – polkovnik Boris Pash. »Brez Borisa Pasha ne bi bilo niti Hiroshime niti Nagasakija,« meni ruski zgodovinar Ivan Kurila z Evropske univerze v Sankt Peterburgu.
Pash je zagotovo storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi prehitel Rdečo armado v tekmi za nemški jedrski projekt. Konec koncev se je rodil kot Boris Paškovski in je sovražil komuniste, ki so mu ukradli državo.
Četudi je bil Boris Paškovski po rodu Rus, je prišel na svet na ameriških tleh, leta 1900. Njegov oče, duhovnik Fjodor Paškovski, je služil v Ruski pravoslavni cerkvi v ZDA. Vzgajali so ga v pravoslavni tradiciji in dvojezičnem rusko-angleškem okolju. Trinajstletni Boris se je leta 1913 s svojo družino odpravil v Ruski imperij, a obdržal ameriško državljanstvo, kar se je izkazalo za nadvse pomemben dejavnik v njegovem poznejšem življenju.
V letih 1916-1917 sta se oče in sin priključila ruski vojski, ki se je borila proti Nemčiji in Avstro-Ogrski v prvi svetovni vojni. Fjodor je služil kot vojaški duhovnik, 16-letni Boris je bil v vrstah artilerije. Družina Paškovski, družina predanih kristjanov in monarhistov, ni sprejela komunistične revolucije leta 1917 in Boris se je priključil belogardistom, v želji, da boljševikom prepreči prevzem nadzora nad Rusijo. Toda vse je bilo zaman.
»Ko je zapuščal Rusijo na ladji Rdečega križa, si je Paškovski zapomnil obraze na tisoče ljudi, ki so se gnetli v pristanišču v upanju, da bodo lahko pobegnili iz države. V letih, ki so sledila, so tisti, ki so zapustili državo, sanjali o vrnitvi in maščevanju boljševikom,« je pisal vojaški zgodovinar Oleg Bejda, strokovnjak za rusko emigracijo. Po nekaj letih bivanja v Evropi se je Boris vrnil v ZDA, kjer je skrčil svoj priimek in postal Boris Theodor Pash. Bil je zapriseženi antikomunist, tako kot mnogi drugi beli izseljenci.
Pash je nekaj časa živel kot običajen državljan: žena, otroci, nedeljski obiski cerkve (pravoslavne, seveda). Preselil se je iz Springfielda v Chicago, potem v Los Angeles, v šolah je bil učitelj telovadbe.
Leta 1930 se je znova priključil vojski, tokrat ameriškim rezervistom. Poveljstvo je opazilo njegovo znanje ruščine in komunikacijske veščine, zato je računalo, da bo v primeru mobilizacije angažiran v kontraobveščevalni službi. Poleg tega je Pash, kot je pozneje priznal tudi sam, od leta 1925 sodeloval z FBI kot rezervist.
»Nikoli ni bil uradno zaposlen pri FBI, a je morda opravljal neke specifične naloge in obveščal Urad o določenih zadevah,« predpostavlja Ivan Kurila. V vsakem primeru je Pash leta 1940, takrat že kot stotnik, vstopil v aktivno vojaško službo. Med drugo svetovno vojno je karierno napredoval: leta 1942 je bil major Pash imenovan za šefa kontraobveščevalne službe na sedežu 9. korpusa vojske v San Franciscu. V letih 1942-1943 je potoval širom Amerike in se boril proti »notranjim sovražnikom«, predvsem proti »prekletim komunajzarjem«.
Kasneje, ko je koordiniral varnost ameriškega jedrskega programa, Pash ni bil ljubezniv do znanstvenikov, s katerimi je delal. Še posebej je sovražil Roberta Oppenheimerja, bodočega »očeta bombe«, zaradi njegovih levičarskih stališč. Sumil je, da vohuni za Moskvo, in si je celo prizadeval, da bi ga umaknili iz projekta, a je Pashev šef Leslie Groves vztrajal, da Oppenheimer ostane v ekipi.
Čeprav Pash mogoče ni bil »dobričina« za svoje kolege, pa se je izkazal kot izredno dober oficir med misijo Alsos (1943-1945), katere vodja je bil on sam. Znanstveniki in vojaki, ki so sodelovali v misiji, so bili pogumni. Ne samo, da so bili med prvimi zavezniki, ki so vstopili v osvobojena mesta leta 1945; izza frontne črte so si ves čas prizadevali preprečiti Sovjetom, da bi se dokopali do nemških jedrskih odkritij.
Boris Pash je bil vzor za vse. Aprila 1945 je denimo njegova skupina odkrila tajno skladišče radioaktivnega radija v mestu Weida le nekaj ur preden so mesto osvojili Sovjeti. Žal radij ni imel zaščitnih kapsul, zato je bil zelo nevaren. Pash ni želel tvegati življenja svojih vojakov, zato je dal radij v svojo torbo in ga vozil v svojem avtu do območja pod nadzorom zaveznikov. Radioaktivna torba je bila ves čas poleg njega. Ena od oseb, ki je v 90. letih obiskala 92-letnega Pasha, je povedala, da je zaradi tega še 50 let po vojni »trpel zaradi boleče opekline na desni nogi, ki je nastala zaradi sevanja in je ostala od vojne«.
Še en primer Pashevega poguma je opisal Oleg Bejda: izza sovražnikove črte Pash ni čakal, da bi ameriška vojska prišla in zavzela nemško mesto Tannheim, ampak je iz bližnjega hotela po telefonu poklical župana in mu rekel: »Jaz sem poveljnik ameriške vojske, imate 15 minut, da se predate.« Tannheim je takoj kapituliral, čeprav Pash ni imel niti dovolj vojakov, da bi izvedel juriš na mesto. Nemci so nasedli njegovemu blefiranju. Ni čudno, da so mu bili vojaki zelo predani, kot so pričali njegovi kolegi.
Polkovnikove povojne aktivnosti niso tako dobro dokumentirane oziroma so dokumenti o njem še zdaj pod oznako »zaupno«. V letih 1948-1952 je delal kot predstavnik vojske v obveščevalni službi CIA in je bil zadolžen za kontroverzni program PB/7, ki je bil domnevno povezan s protikomunistično aktivnostjo ZDA v Evropi, med drugim tudi z umori in ugrabitvami.
»Dokumenti, s katerim je bila nedavno umaknjena oznaka zaupnosti, kažejo, da je Pash kupoval velike količine informacij, ki jih je PB/7 uporabljal za spodkopavanje prosovjetskih režimov,« piše Oleg Bejda. Kratek dopis Pashu s strani njegovega namestnika dokazuje, da so Američani leta 1949 skovali zaroto za državni udar v Albaniji, ki je bila neuspešna. Razsežnosti programa PB/7 v Evropi so še danes večjemu delu javnosti neznane. Boris Pash je vse življenje trdil, da nič ne ve o programu PB/7, enako njegovi kolegi.
Leta 1963 se je upokojil in preostalih 42 let pisal spomine, potoval po svetu in včasih samo sproti pokomentiral kakšne specifike svojega poklica. Boris Pash je umrl leta 1995. Čeprav je leta 1991 Sovjetska zveza razpadla, se Boris Paškovski nikoli ni vrnil v Rusijo, v državo svojih prednikov.
Priporočamo še članek:
Einsteinova ljubezen in Stalinova agentka: Kako je neka ruska ženska očarala velikega znanstvenika
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
