Visoko šolstvo v Sovjetski zvezi je bilo brezplačno, vendar so morali bodoči študentje opravljati sprejemne izpite. In ker je bilo izobraževanje tako dostopno, je bila tudi konkurenca zelo visoka. Sprejemne komisije najboljših univerz v državi (pogosto v Moskvi) so »zlomile« upanje mnogim mladim, ki so se želeli vpisati na univerzo in »osvojiti« mesto.
Študentje v predavalnici, 1967
Prvi dan študija za študente moskovskega Inštituta elektronike in matematike, 1976
Študentje so prejemali mesečni dohodek, ki se je razlikoval glede na njihove akademske uspehe. Boljše, kot so bile ocene, višje je bilo nadomestilo. Sredstva so se dodeljevala iz proračunov državnih univerz.
Čeprav so se prejemki razlikovali po posameznih univerzah in od študenta do študenta, so na splošno zadostovali za kritje namestitve v študentskem domu (ki je bila izjemno poceni), prehrane, prevoza in določenih prostočasnih aktivnosti kot npr. kina ali raznih športnih dejavnosti.
Študentje v domu Moskovske državne univerze (1963 – 1964)
Kljub temu so mnogi študentje, zato da bi zaslužili dodaten denar, opravljali raznovrstne (tudi nevsakdanje) dejavnosti. Delali so kot asistenti kateder, tutorirali kolege za denar, preprodajali cigarete in kavbojke tuje proizvodnje ali druga redka potrošniška blaga, ter opravljali hišniška dela.
Študentje opravljajo poskuse v laboratoriju Moskovskega inštituta za jeklo, poimenovanega po Josifu Stalinu, 1942.
»Rad sem zapravljal denar, zato sem delal kot asistent v laboratoriju. Prejemal sem 55 rubljev na mesec za 2-3 ure dela na dan. Moje mesečni prejemek od univerze je znašal 50 rubljev. Tako mi je vsak mesec po plačilu vseh ostalih stroškov ostalo skoraj 70 rubljev. A veste, kaj vse si si lahko privoščil s 70 rublji? Teden dni dopusta na Krimu!« Tako je svoja študentska leta v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih opisal novinar Jurij Aleksejev.
Študentje med sproščanjem v lokalu po koncu delovnega dne. Moskva, 1978
Morda najbolj privlačna lastnost visokega šolstva v Sovjetski zvezi je bila zagotovljena zaposlitev po končanem študiju. Država je ustvarila toliko delovnih mest, kolikor jih je bilo treba za diplomante, ki so končali s študijem. Ta praksa, ki se v sodobnih okoliščinah zdi nepraktična, je bila takrat smiselna zaradi planskega gospodarskega sistema in nagle industrializacije in urbanizacije, ki se je odvijala v ZSSR v 20. stoletju.
Starejši študentje v laboratoriju za spektralno analizo. Čeljabinsk, 1954
Velik delež odprtih študijskih mest na sovjetskih univerzah je bilo na področju naravoslovja, ki je imelo prioriteto pred družboslovjem. Kljub temu je bilo na voljo tudi mnogo mest v raznih umetniških in glasbenih akademijah ter zgodovinskih fakultetah.
Študentje v umetniškem studiu, 1935 – 1940
Korejski delegati med obiskom Moskovske koreografske šole gledališča Bolšoj, 1949
Študenti prvih letnikov v kiparski delavnici. Moskva, 1969
Na vrhuncu industrializacije v ZSSR je država študente obravnavala kot močno delovno silo, ki bi se jo dalo uporabiti na množični ravni. Leta 1959 je Vsezvezna leninistična liga mladih komunistov (ali krajše Komsomol) univerzitetne študente organizirala v »študentske gradbene brigade«. Člani teh brigad so v času počitnic potovali po vsej državi za delo na gradbiščih. Čeprav so izvenštudijske aktivnosti pogosto vključevale težko fizično delo in dobršen delež inženirskih podvigov, so mnogi študentje to videli kot priložnost za potovanje in višanje svojih kariernih zmožnosti.
Člani študentske gradbene brigade Moskovske državne univerze, 1967
Mnoge študente so rekrutirali tudi za delo na poljih – pobiranje paradižnikov, grozdja ali bombaža, odvisno od tega, v kateri sovjetski republiki so delali. Ta služba ni bila plačana in študentje so včasih »spodbujali« tudi z grožnjami o izključitvi iz Komosomola. Po koncu delovnega dne so študenti preživljali čas v študentskih domovih, igrali glasbene instrumente, brali knjige, se socializirali in včasih tudi zaljubljali – nekaj, kar jim je polepšalo dneve trdega dela.
Študentje se vozijo na delo na poljih v Kazaški SSR, 1952.
Študentje na poljih v Kazaški SSR, 1952
Študentje med delom na koruznih poljih v Tambovski regiji, 1957
V času študija so si študentje krajšali čas z aktivnostmi, ki so si bile precej podobne v vseh akademskih ustanovah. Igrali so instrumente in peli, prirejali gledališke predstave in komične šove, znane kot KVN-ji (Klub smešnih in inovativnih). Ustvarjalne študentske skupine so polnile praznino nerazvite sovjetske zabavne industrije. Mnogi znani študentski ustvarjalci so si zgradili bleščeče kariere na ruski televiziji po razpadu Sovjetske zveze.
Študentje nastopajo na odru v Moskvi, 1955.
Študentje med igranjem glasbe ob tabornem ognju. Altaj, 1957 – 1963
Tudi šport je bila priljubljena prostočasna aktivnost med študenti. Tukaj vidimo študente Inštituta za fizkulturo na moskovskem stadionu Dinamo leta 1936.
Trener ženske odbojkarske ekipe s študentkami v Kurganu, 1952.
Tudi radio in knjige so predstavljale priljubljeno prostočasno aktivnost sovjetskih študentov. Knjiži klubi so nudili prostor, kjer so se študenti lahko družili v iskanju redkih knjig, radio pa je bil vir informacij in glasbe. Oba medija pa sta poleg tega nudila še prostor za politično udejstvovanje. Nekateri študenti so poskušali poslušati zahodne radijske kanale in skrivoma debatirali o političnih zadevah na bralnih srečanjih.
Študentke nosijo knjige. Jerevan, Armenska SSR, 1959
Distribucija knjig, 1960 – 1965
Študentka s knjigami, 1963 – 1964
Šesti Svetovni festival mladih in študentov v Moskvi leta 1957
Med poletnim festivalom leta 1957 je Sovjetsko zvezo obiskalo precej študentov iz drugih držav.
Študentka je zadremala med predavanji, 1972.
Preberite še:
Kako so izgledale diskoteke v sovjetskih časih (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
