Med drugo svetovno vojno se je na sto tisoče sovjetskih državljanov borilo na nemški strani. Kolaboranti so veljali za najhujše sovražnike ZSSR in vojaki Rdeče armade jih pogosto niti niso jemali v ujetništvo, pač pa so jih streljali na licu mesta.
Tistim, ki so iz kolaborantskih enot pobegnili, so včasih dali možnost, da se "odkupijo s krvjo". Obstajala je tudi praksa privabljanja kolaborantov na sovjetsko stran. Bežali so posamezni vojaki in tudi cele enote, najbolj odmeven primer pa je postal prebeg SS brigade Družina na stran sovjetskih partizanov.
SS-Obergruppenführer in policijski general Erich von dem Bach-Zelewski na paradi v okupiranem Minsku
Nemški zvezni arhiv1. ruska narodna SS brigada Družina se je, podobno kot ostale kolaborantske enote, ukvarjala v glavnem s protipartizanskim bojem in kaznovalnimi akcijami zoper nepokorno prebivalstvo na okupiranih območjih.
Hrbtenico brigade so tvorili nekdanji sovjetski vojaki, ki so pristali v nemškem ujetništvu in izrazili željo po sodelovanju z okupatorjem. Eden takšnih je bil na primer njen poveljnik Vladimir Gilj (s psevdonimom Rodionov), ki je svoj čas služil kot podpolkovnik v Rdeči armadi. V teh enotah so služili tudi nekateri beli emigranti, ki so se odločili maščevati boljševikom za poraz v državljanski vojni.
"Bojno" pot Družine so zaznamovali kaznovalni pohodi na ozemlju Belorusije. Na njenem seznamu so se znašli požigi vasi, ki so pomagale partizanom, likvidacije civilnega prebivalstva ter nasilne deportacije prebivalcev na prisilno delo v Nemčijo. Po takšnih krvavih akcijah so bili Nemci prepričani, da so ruski ss-ovci za zmeraj izgubili možnost prebega na drugo stran.
Območni vodja SS, Gestapa in policije Kurt von Gottberg je visoko ocenil delovanje Družine med protipartizansko operacijo Cottbus maja in junija 1943. V njegovem poročilu Berlinu z dne 13. julija je pisalo, da "bo enota kmalu ofenzivna sila, saj se je v boju proti bandam izkazala za zanesljivo."
V resnici pa dejansko stanje znotraj 1. ruske narodne brigade medtem ni bilo tako optimistično. Njeni pripadniki so bili globoko pretreseni nad neuspehi nemške vojske pri Kursku, povrhu tega pa niti operacija Cottbus za Družino ni potekala tako gladko; vojake so precej demoralizirale težke izgube med spopadi s partizani.
Na neki točki je Gilj praktično prenehal poveljevati in večino svojega časa raje preživljal v družbi žensk, kart in pijače. Medtem ko je del častnikov z njim tajno razglabljal o morebitni vrnitvi na sovjetsko stran, je drugi del izrazil nezadovoljstvo s poveljnikom in pozival Nemce, naj ga zamenjajo. Ta razkol so partizani s pridom izkoristili.
Vladimir Gilj-Rodionov
arhivČe se je v prvi etapi vojne zajete kolaborante najpogosteje streljalo na licu mesta kot izdajalce, se je politika do teh ljudi leta 1942 začela spreminjati. Poslej so Sovjeti poskušali s propagando moralno pritisniti na odrede kolaborantov in jih po možnosti prepričati, da zamenjajo stran. Centralni štab partizanskega gibanja je brigadi Družina namenil posebno pozornost. Izkazalo se je namreč, da želi vplivni kolaborant Andrej Vlasov preko nje razširiti svojo Rusko osvobodilno vojsko.
Propagandno delo v zvezi z brigado Gilja-Rodionova je prevzel bližnji partizanski odred Železnjak. Na območjih pripadnikov Družine so delovali agitatorji, razpečevala se je propagandna literatura in brošure. Partizani so posameznim poveljnikom kolaborantske enote dali celo možnost, da se "odkupijo s krvjo".
Morebitni prehod na stran partizanov za kolaborantsko Družino nikakor ni bila nezamisljiva opcija. Že novembra 1942 je ena od čet brigade s 75 možmi, ki so bili zadolženi za varovanje mostu čez reko Drut, pretepla 30 nemških vojakov in prebegnila v gozd k "maščevalcem naroda". Poleti 1943 se je za ta korak odločil tudi sam Gilj-Rodionov in velika večina njegovih vojakov.
16. avgusta so bili na tajnem sestanku Gilja z vodstvom partizanskega odreda Železnjak na nevtralnem ozemlju dorečeni pogoji o priključitvi ss-ovcev k partizanom. Vsem pripadnikom Družine (z izjemo belogardistov) je bila obljubljena amnestija, možnost rehabilitacije, vrnitev v vojaško službo ter možnost vzpostavitve stikov s sorodniki. Gilj je vztrajal pri tem, da poveljstvo nad brigado ohrani sam.
Istega dne se je začel prebeg brigade na sovjetsko stran. Gilj je s poveljniki in najzvestejšimi vojaki obiskal vasi, kjer so bili nameščeni polki Družine in pred postrojem imel govor, v katerem je poudaril, da so jih Nemci ogoljufali, da "ne razmišljajo o nobeni novi Rusiji" in da je njihov edini cilj "zasužnjiti ruski narod". "Medtem ko so nam dajali obljube, so ti fašistični gadi istočasno krvavo postopali z nedolžnim, neoboroženim civilnim prebivalstvom," je govoril Gilj. Lastne vloge in vloge svojih podrejenih v teh represijah seveda ni izpostavljal.
Nato je poveljnik Družine ukazal "Neusmiljeno iztrebljati Fritze, dokler ne bodo dokončno pregnani z ruske zemlje", kar so ga njegovi vojaki sprejeli z navdušenjem. Nemudoma so se spravili nad osovražene Nemce in začeli aretirati bele emigrante in oficirje, ki so se uprli poveljniku.
16. avgusta 1943 je 1.175 pripadnikov Družine z orožjem prebegnilo na stran partizanov. Kasneje se jim je pridružilo še okoli 700 soborcev. Nad temi spremembami pa niso bili navdušeni vsi ss-ovci; več kot 500 posameznikov je zbežalo proti nemškim vojašnicam. Kogar so pripadniki Družine ujeli, je bil na mestu ustreljen.
1. ruska narodna brigada Družina je prenehala obstajati. Namesto nje je bila ustanovljena 1. protifašistična partizanska brigada. Kot obljubljeno je Vladimir Gilj-Rodionov tudi ohranil poveljstvo nad svojimi možmi.
Brigada nekdanjih ss-ovcev je v podporo dobila okoli 400 mož iz partizanskih vrst in nekaj političnih delavcev, operativna skupina Avgust, sestavljena iz organov državne varnosti pa je izvedla preverjanje pripadnikov brigade in v njenih vrstah razkrila 23 tajnih nemških agentov.
Odnosi med nekdanjimi ss-ovci in partizani niso bili zmeraj složni. Slednji so si namreč dobro zapomnili sodelovanje Družine v protipartizanski operaciji Cottbus, v kateri so izgubili mnogo soborcev in bližnjih.
Ne glede na to pa so se novopečeni "antifašisti" v peklu boja borili hrabro in zagrizeno, kakor da se resnično želijo odkupiti s krvjo. Gilj je bil kljub temu nervozen, saj ni vedel, kakšna usoda ga čaka po vojni.
Beloruski partizani komsomolci
Sergej Koršunov/MAMM/MDF/russiainphoto.ruSovjetske oblasti so prebeg Družine s pridom izkoriščale v propagandne namene. Tako je bil Vladimir Gilj-Rodionov, pretežno za potrebe propagande, 16. septembra 1943 povišan v polkovnika in nagrajen z odlikovanjem rdeče zvezde. Mnogim pripadnikom brigade so vročili medaljo partizana domovinske vojne.
Aprila 1944 so Nemci začeli množično operacijo Pomladni praznik, s katero so nameravali uničiti partizanska območja v okolici Polocka in Lepelja. V obroču se je znašlo 16 odredov "maščevalcev naroda", vključno s 1. protifašistično brigado.
Partizani so se po hudih izgubah znašli obkroženi na majhnem koščku ozemlja, iz katerega so se uspeli prebiti šele v začetku maja. Kar se tiče enote Gilja, ta je izgubila več kot 90 odstotkov pripadnikov in praktično prenehala obstajati. Sam poveljnik je padel v boju 14. maja.
"Morda je bolje, da je tako končal; tako ni bilo nobenih zamer, ki lahko vzniknile, če bi se uspel vrniti v Moskvo," je menil eden od organizatorjev partizanskega gibanja v Belorusiji Vladimir Lobanok. A na koncu ni bilo nobenih posmrtnih represij; Giljeva družina je prejela denarno nadomestilo častnika Rdeče armade za obdobje 1941-1944, poleg tega pa so bila imena njega in njegovih soborcev ovekovečena na ploščah spominskega kompleksa Proriv (Preboj), postavljenega v spomin na junaške in tragične dogodke v času represij med operacijo Pomladni praznik.
Spominska plošča z imenom Vladimirja Gilj-Rodionova
Dr.mabuse (CC0)Preberite še: Kako je Rdeča armada uspela obdržati Leningrad med obleganjem? (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
