Kako je sovjetska družina vzredila leva

Lev Lvovič Berberov, njegova žena Nina in njuna otroka - Eva in Roma (Roman) - so živeli v prostornih 100 kvadratnih metrih, v stanovanju v sovjetskem Bakuju (danes glavno mesto Azerbajdžana). Lev je delal kot arhitekt, a vse svoje življenje je imel rad divje živali - v različnih časih je imel v svojem stanovanju mačke, pse, papige, ježe, rakune in kače, v njegovem stanovanju pa naj bi nekaj časa živeli celo volk in puma, po besedah njegove žene Nine v intervjuju za Argumenti i Fakti.

Poleti 1970 sta bili Nina in Eva v živalskem vrtu in v enem od ograjenih prostorov sta zagledali "ubogi sivi klobčič".
"Hči mi je rekla: 'Mami, glej, tam umira majhen pes.' Odgovorila sem ji: 'Draga moja, to ni pes, to je levji mladiček, kralj zveri. Gotovo je bolan.' Prosila sem direktorja živalskega vrta, da nam da ubogega mladiča," se je spominjala Nina.

Nina Berberova na sprehodu s svojim hišnim levom Kingom. Obala Kaspijskega morja

Valerij Šustov/Sputnik

Berberovi so našli veterinarja, ki jim je pomagal levjega mladiča spraviti k sebi. Poimenovali so ga King v čast kralja živali. Po besedah ​​družinskega prijatelja, fotografa Vladimirja Aleksejeva, so se Berberovi na vso moč trudili, da bi rešili leva.

"Kinga so pojili s steklenicami s toplo vodo in ga hranili z vsemi zvarki iz stekleničke za hranjenje. Sprva prednje noge levega mladiča sploh niso delovale. Tako so jih vse dni izmenično masirali. Postopoma je lev začel hoditi, toda ta fizična napaka mu je ostala celo življenje," je dejal Aleksejev.

Balkon stanovanja so ogradili z mrežo, da se je King zlahka "odpravil na sprehod". Vsako jutro so ga peljali tudi na sprehod v lokalni park. Preostali čas je lev prosto hodil po stanovanju. Po Nini naj bi se King hitro spoprijateljil z vsemi drugimi hišnimi ljubljenčki v stanovanju, vključno z majhnim psom Čapom, s katerim je celo spal.

"Včasih, ko je bilo Kingu dolgčas biti sam, je prišel v najino spalnico, se povzpel v najino posteljo, odrinil mene ali Leva, se ulegel na hrbet s trebuhom navzgor in trdno zaspal. Zjutraj je zbudil in skupaj z vsemi ostalimi zajtrkoval in se igral z otroki. Le ti so ga vlekli za brke in ga zajahali kot konja: Z njim so lahko počeli karkoli, nikoli jim ni zameril in nikoli ni pokazal zob," je povedala Nina.

Udomačeni levji kralj s sinom arhitekta Leva Berberova, Romo

Valerij Šustov/Sputnik

Resda sosedje Kinga niso ravno sprejeli - ponoči jih je z lahkoto zbudil njegov ropot, njegovo krzno pa je velikokrat odneslo z balkona v sosednja stanovanja.

"Vrnil sem se domov iz službe, vendar nisem imel miru in tišine. Niti spati nisem mogel - lev je rjovel tako glasno, da je celo posoda zazvenela. Včasih je rjoveče skočil na zid in zaradi udarca je pri nas celo padal omet. Najhujša pa sta bila vonj in kožuh. Smrad je bil tako neznosen, da mi je bilo ves čas slabo. Ljudje, ki so živeli v stanovanju pred nami, so imeli fanta, ki je imel alergijo. Zdaj ima 20 let in njegova alergija se je spremenila v akutno astmo," se je v začetku sedemdesetih pritoževal sosed Aleksander Krivenko.

Na vse pritožbe je Lev Berberov odvrnil, da gre za edinstven poskus pri udomačevanju divjih živali. Lokalna podružnica Komunistične partije je bila s to razlago zadovoljna - kot poroča revija Diletant, je po navodilih prvega sekretarja Centralnega komiteja Azerbajdžanske komunistične partije Hejdarja Alijeva (ki je bil od leta 1993 do 2003 predsednik Azerbajdžana) skoraj vsako jutro pred blok Berberovih prispel tovornjak, ki je Kingu pripeljal brezplačno meso.

Kingova slava in filmska kariera

S časom so sprva skoraj vsak dan v stanovanje začel prihajati novinarji iz Azerbajdžana, kasneje pa tudi iz Moskve - vsi so hoteli videti leva, kako sedi za mizo ali ležečega na postelji. Objavljena je bila celo serija razglednic s Kingom - prikazovale so Romana, kako plete njegovo grivo, Evo na gugalnici z levom, sedi za njo, in jo "varuje" pred padcem, in Kinga samega, kako spi na blazini, pokrit z odejo.
King je iz tiskanih medijev hitro migriral v kino - nastopal je v filmu Deček, deklica in lev, leta 1973 pa je bil povabljen k komediji Neverjetne dogodivščine Italijanov v Rusiji. Za ta projekt se je družina Berberov najprej preselila v Moskvo in nato v Leningrad (danes Sankt Peterburg).

Levji mladiček King za mizo s celotno družino Berberovih

Valerij Šustov/Sputnik

King se je izkazal za slabega igralca - družina Berberovih ga ni nikoli trenirala in ni mogel uresničiti niti najpreprostejših ukazov, povrhu pa so se igralci bali "udomačenega" ljubljenčka.

"Lev ni bil treniran, bil je popolnoma ignorantski in po mojem mnenju neumen. <...> Z njegovimi "trenerji" so se razvili težki odnosi. Z najmanjšim izgovorom ali celo brez izgovora so lahko izjavili: "Lev je bolan, lev tega ne more storiti, lev je utrujen." Na primer, potem ko je King pretekel 20 metrov, so lahko rekli: "Lev je preobremenjen, zato danes z njim ne bo več snemanja." To je bil njihov način izsiljevanja denarja od vodje filmske produkcije, ki je sovražil celotno menažerijo," se je spominjal režiser komedije Eldar Rjazanov.

Po snemanju so se Berberovi in King preselila v Moskvo. Lev je bil nastanjen v šoli št. 74 - med poletnimi počitnicami tam ni bilo pouka. Po besedah ​​Nine se je po soseski vsak dan vozil avtomobil z zvočnikom in oznanjal, da je prepovedan vstop v dvorišče stavbe.

Kljub temu so Kinga obiskali pripadniki moskovske inteligence in nekoč so ga celo odpeljali v sanatorij za bolne otroke v sosednjem naselju Peredelkino. Otroci so bili navdušeni, nekateri pa so ga celo pobožali, ga gledali v oči in ga vlekli za rep. Istega dne so leva položili na avtobus in odpeljali na dačo Jurija Jakovljeva, znanega otroškega pisatelja. Na ograji dače so napisali besede "Pozdravljen, King" in skoraj vsi prebivalci naselja so prišli pozdraviti leva.

Udomačeni levji kralj s hčerko arhitekta Leva Berberova - Evo

Valerij Šustov/Sputnik

"Medtem ko so lastniki leva skupaj z lastniki dače in njihovimi gosti praznovali za mizo in v čast leva izgovarjali zdravice, je King ležal pod drevesom na vrtu in se igral s Čapom skye terierjem. Tisti dan je bil pes edino živo bitje, ki je razumelo leva in polepšalo njegovo ponosno osamljenost," je Fjodor Razzakov zapisal v svoji knjigi spominov "Porabljene zvezde. Ugasle na vrhuncu slave". To naj bi bili Kingovi zadnji dnevi.

Kingova tragična smrt

King je 24. julija 1973 igral nogomet v šolski telovadnici s pomočnikom Aleksandrom (ni znano, ali ga je najela družina ali pa snemalna filmska ekipa v času snemanja - op. ur.). Okna telovadnice so gledala na nasad jabolk in niso bila prav trdno zaprta. Saša (okrajšava za Aleksander) je nekega dne Kinga pustil samega, v telovadnici pa ni bilo nikogar več - družina je bila v nakupovanju, Nina pa je pripravljala kosilo.

Takrat se je mimo šole sprehajal 18-letni študent Vladimir Markov. Peljal je psa na sprehod skupaj s s svojo punco. Radovedni pes je zlezel skozi luknjo v šolski ograji in se znašel ravno nasproti telovadnice. Markov je zlezel čez ograjo, vzel psa, ga izročil svojemu dekletu in se pripravljal, da se ponovno pozvpne nanjo, vendar ni uspel pravočasno: King je skočil skozi okno telovadnice in od zadaj skočil na Vladimirja.

Posnetek iz filma "Neverjetne dogodivščine Italijanov v Rusiji"

Eldar Rjazanov/Mosfilm; Dino de Laurentiis Cinematografica, 1973

Dekle je divje zakričalo in razburilo celo okrožje. Mimoidoči so poklicali policijo. Podporočnik Aleksander Gurov je hitro stekel na kraj dogodka in zagledal 240-kilogramskega leva, ki je sedel v grmovju in po njim Markova, iznakaženega s kremplji in ugrizi, v pripravljenosti, da odgrizne glavo komaj živemu mladeniču. Gurov je večkrat streljal na žival.

"Prva je pritekla lastnica zveri morilca, za njo pa njen mož in začeli so vpiti name: "Fašistična baraba! Tipična sovjetska resničnost!" In v bližini je v mlaki krvi ležal fant. Niso niti opazili ubogo žrtev. <...> Bil sem zmeden in nisem razumel: ali nisem ravno rešil človeka?!" tako se je Gurov spominjal dogodka.

Markov je preživel: Njegovo srečanje z levom je povzročilo blagi šok in obilno izgubo krvi. Toda za Berberove je bila Kingova smrt resnična tragedija. Družina je celo zahtevala, naj Gurova zaprejo zaradi umora leva, saj so bili prepričani, da je Markov sam izzval žival, da bi ga napadla.

Baku. Lev King že več kot tri leta živi v družini arhitekta Leva Berberova. Na sliki: na sprehodu ob morju

J.Rahil, S. Kulešov/TASS

"Po navedbah očividcev je Markov začel delati grimase in skakati okoli, najprej obrnjen proti levu in mu nato obrnil hrbet. King je to videl kot povabilo k igri: Tako je naš pomočnik z njim vadil prizor za "Italijane" - za epizodo, v kateri lev teče za nekom in ga porine na tla," je bila različica incidenta po besedah Nine Berberove. "Poročnik je zaslišal krik, stekel do ograje in ne da bi ugotovil, kaj se dogaja, streljal na Kinga. Lev se je takoj odmaknil od mladeniča in se premaknil v smeri razbitega okna. A Gurova je očitno odneslo in porabil je vse patrone."

Poskusi, da bi policista zaprli, niso bili uspešni - Gurov je nadaljeval kariero ministrstva za notranje zadeve. Družina je Kinga pokopala na pisateljevi dači v Peredelkinu in se vrnila v Baku.
"Vsi smo bili zelo razburjeni in v solzah. Toda Čap je najbolj žaloval. <...> Veterinar nam je rekel, da ne bo zdržal dolgo, ker ima predkoronarno bolezen. In tako se je zgodilo: Čap je umrl naslednji dan," pripoveduje Nina.

King II in smrt otroka

Kmalu zatem je družina dobila drugega leva. Po besedah ​​matere družine so Kinga II. kupili in podarili pripadniki moskovske inteligence Berberovim za tolažbo. Med entuziasti je bil zgoraj omenjeni pisatelj Jurij Jakovlev, pa tudi slavni pisec in izvajalec balad Vladimir Visocki in igralec Sergej Obrazcov.

"Kralj II je bil povsem drugačen od prvega ljubljenca družine: slednjega smo rešili pred smrtjo in zato nam je bil hvaležen z vsem spoštovanjem in lepim vedenjem, medtem ko je ta zahteval, da se spoštovanje izkaže njemu. Kralj II je Leva Lvoviča kljub temu obravnaval kot "vodjo plemena" in ga ubogal," se je spominjala Nina.

Družina Berberovih z novim hišnim levjim mladičem Kingom II. na sprehodu

B. Kalinin/Sputnik

Leta 1978 je glavni moški v gospodinjstvu Berberovih umrl zaradi srčnega napada, Nina pa je ostala sama v stanovanju z obema otrokoma, levom in drugimi živalmi, vključno s pumo Ljaljo. Nina je dejala, da King II niti po Levovi smrti ni pokazal nobene agresije do nje ali otrok. Nastopil je celo v dveh filmih - Lev je odšel od doma in film v dveh delih Imam leva.

Idila je trajala do 24. novembra 1980. Tistega dne je Nina prišla iz službe v stanovanje, zavohala vonj po dimu in videla, da se puma Ljalja stiska v kotu sobe. King II je renčal in poskakoval v svoji balkonski kletki, medtem ko je sosed prižigal koščke plastičnega glavnika in jih metal proti levu. Nina je pregnala soseda, nahranila sina in Kingu prinesla meso. Slednji pa se je nenadoma začel obnašati nepredvidljivo: skočil je na svojo polico, se pripravil na odskok in napadel Nino, tako da jo je podrl na hrbet in ji s taco ranil glavo.

Eva Berberova s ​​pumo Ljаljo, 1979

J.Račel/TASS

"Roman je skočil in poskušal zbežati, toda King II ga je dohitel v enem skoku in ga ubil na mestu: strgal mu je kožo z lobanje in zlomil vratno kost. Izgubila sem zavest. Prišla sem k sebi šele, ko so se zaslišali streli. Policija, ki so jo poklicali sosedje, je z vseh strani splezala na streho in začela streljati," se je spominjala Nina. Puma je medtem skočila ven na ulico in policija jo je ubila.

Po besedah ​​novinarja Vasilija Peskova je bil v stanovanju grozljiv smrad. Povsod je bila umazanija.

Posnetek iz filma "Lev je odšel od doma"

Rasim Ismajilov/Azerbajdžanfilm, 1977

"V kopalnici, v mlaki krvi, je ležal negiben fant. Na tleh poleg njega je sedela raztresena ženska - 'skalpirana glava, več poškodb na telesu. Rešite mojega sina...' - bila je na robu izgube zavesti. <...> V svojem življenju še nisem videl tako vznemirljivega pogleda: smrad, vse od krempljev in polno prask <...> podpolkovnik Džangirov, ki ga je prav tako šokiral pogled, ki ga je pričakal v stanovanju, rekel: "Pozabite na leva! Tudi miška bi se uprla!", je zapisal Peskov.

Roman Berberov je umrl v bolnišnici 24 ur kasneje, ne da bi sploh prišel k sebi. Nini Berberovi sta pomagala okrevati njena hčerka in prijatelj, s katerim se je kasneje tudi poročila. Popolnoma se je odrekla zanimanju za rejo divjih živali. Nikoli si ni odpustila za sinovo smrt.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.