Maja 1933 se je na majhen neposeljen otok na sibirski reki Ob izkrcalo več kot 6.000 zapornikov. Ti t. i. družbeno škodljivi in deklasirani elementi sovjetske družbe so pod stalnim nadzorom stražarjev čakali, da jih bodo odpravili naprej na vzhod, kjer bodo nastanjeni v posebnih delovnih naseljih.
Skupina ljudi se je za skoraj cel mesec znašla zapuščena na majhni zaplati zemlje praktično brez kakršnekoli prehrane. Ni bilo dolgo, preden so nekateri med njimi prestopili mejo in začeli jesti svoje sojetnike ...
Vse se je začelo s ponovno uvedbo sistema osebnih dokumentov, ki je bil v ZSSR po revoluciji leta 1917 ukinjen. Revolucionarno vodstvo se je namerno odreklo potnim listinam kot načinu nadzora ljudi, saj je veljalo, da naj sovjetski človek živi in dela tam, kjer sam želi.
Posledično so se množice kmetov v luči sovjetske gospodarske politike (boj proti veleposestnikom in zasebni lastnini, ustanavljanje kolektivnih posesti itd.) v iskanju boljšega življenja začele seliti v mesta. Zaradi teh selitev je prišlo do velikega pomanjkanja stanovanj za nastanitev novonastalega proletariata.
Oblasti so zato leta 1932 začele z izdajanjem potnih listov za delavce. Kmetje jih (z določenimi izjemami) niso pridobili vse do leta 1974.
Hkrati z uvedbo sistema potnih listov v večjih mestih po državi se je izvajalo čiščenje "nelegalnih" prebivalcev, ki so bili brez dokumentov, in tako niso imeli pravice do bivanja. Poleg kmetov so lovili "protisovjetske" in "deklasirane elemente", h katerim so spadali špekulanti, pocestnice, brezdomci, nekdanji duhovniki in drugi, ki se niso ukvarjali z družbeno koristnimi deli. Njihovo premoženje (če je obstajalo) je bilo zaseženo, sami pa so bili odpravljeni v posebna naselja v Sibiriji, kjer so delali za dobrobit države.
Državno vodstvo je menilo, da bo na ta način ubilo dve muhi na en mah; na eni strani bi mesta očistilo tujih in sovražnih elementov, po drugi strani pa naselilo skoraj neposeljeno Sibirijo.
Miličniki in pripadniki državne varnostne sliužbe OGPU so svoje delo tako goreče opravljali, da so na ulicah ustavljali celo posameznike, ki so dejansko imeli potne liste, a jih v času preverjanja niso imeli s sabo. Med "prekrškarji" se je tako lahko znašel študent, ki je odhajal na obisk k staršem, ali pa voznik avtobusa, ki je odšel iz stanovanja kupiti cigarete. Nekoč so aretirali celo načelnika moskovske milice in sinova javnega tožilca mesta Tomsk. Očetu je nato sicer kmalu uspelo, da se ju osvobodi, a še zdaleč niso vsi, ki so bili aretirani po pomoti, imeli vplivne sorodnike.
"Kršitelje režima potnih listov" niso natančno preverjali, ampak so jih praktično takoj priznali za krive in pripravili za transport v delovna naselja na vzhod države. Posebej tragično pri tem je bilo, da so skupaj z njimi tja pošiljali tudi obsojene kriminalce, da bi sprostili zapore v evropskem delu ZSSR.
Posebej znana je postala žalostna usoda ene od prvih takšnih skupin deportirancev, znana kot nazinska tragedija.
Maja 1933 so več kot šest tisoč ljudi izkrcali s čolnov na majhnem neobljudenem otoku na reki Ob, nedaleč od vasi Nazino v Sibiriji. Otok bi moral postati začasno postajališče, dokler ne bi bila rešena vprašanja stalne namestitve v posebnih naseljih, saj ta niso mogla sprejeti tolikšnega števila ljudi.
Ljudje so na sebi imeli to, kar so pač nosili v času aretacije na ulicah Moskve in Leningrada. Pri sebi niso imeli nobenih pripomočkov ali orodij, s katerimi bi si lahko postavili začasno bivališče.
Naslednji dan je močno pihalo, nato pa je stisnil še mraz, ki ga je kmalu zamenjal dež. Ljudje so brez zaščite pred naravnimi ujmami lahko samo sedeli okrog ognjišč in iskali lubje in mah. Za prehrano ni poskrbel nihče. Šele po štirih dneh so jim dostavili rženo moko, po nekaj sto gramov na človeka. Nato so pohiteli do reke, kjer so moko pomešali v kapah, krpah, suknjičih in čevljih, da bi to kaši podobno gmoto pojedli.
Število umrlih je skokovito naraščalo in doseglo več sto ljudi. Lačni in premraženi so bodisi zaspali ob kresovih in živi zgoreli, bodisi so umirali od izčrpanosti. Število žrtev je raslo tudi zaradi surovosti posameznih stražarjev, ki so ljudi pretepali s kopiti pušk. Zbežati z "otoka smrti" je bilo nemogoče, saj so ga obkrožale skupine paznikov, oboroženih s strojnicami, ki so brez zadržkov streljale na vsakogar, ki je skošal pobegniti.
Prvi primeri kanibalizma na Nazinskem otoku so se med zaporniki pojavili že po desetih dneh. Mejo so prvi prestopili kriminalci. Vajeni življenja v surovih razmerah so se združevali v bande in terorizirali ostale ljudi.
Prebivalci bližnje vasi so po sili razmer postali priče grozljivih dogodkov na otoku. Neka 30-letna kmetica se je kasneje spominjala, kako je nek stražar dvoril nekemu mlademu dekletu. "Ko je odšel, so ljudje dekle zgrabili, jo privezali k drevesu in zaklali. Pojedli so vse, kar so lahko. Bili so lačni in hoteli so jesti. Po celem otoku si lahko videl, kako trgajo in režejo človeško meso ter ga obešajo po drevesih. Tla so bila prekrita s trupli."
"Izbiral sem take, ki niso bili več živi, a hkrati še ne mrtvi,2 je kasneje med zaslišanji pričal nek Uglov, eden izmed obtoženih za kanibalizem. "Jasno je bilo, da bodo čez kak dan ali dva mrtvi. Tako jim je bilo lažje, da umrejo takoj, kot pa da se še mučijo dva, tri dni."
Neka druga domačinka iz vasi Nazino Feofila Bilina je pričala: "K nam v stanovanje so prihajali zaporniki. Nekoč je pri nas stanovala tudi neka ženska z Otoka smrti, ki je bila v skupini premeščenih … Videla sem, da ima izrezana meča na nogah. Na moje vprašanje, je odgovorila: ’’Izrezali so mi jih na Otoku smrti in spekli’’. Vso meso na mečih je bilo porezano. Noge so ji drgetale, ona pa jih je povijala v krpe. Premikala se je samostojno, izgledala je kot starka, a dejansko je imela samo nekaj čez 40 let."
Po mescu dni stradanja so bolne in izmučene ljudi, ki so preživeli na bornih majhnih obrokih, odpeljali z otoka, a njihovih tegob s tem še ni bilo konec, saj so začeli umirati v nepripravljenih, hladnih in vlažnih barakah v posebnih naseljih, kjer so dobivali pičle obroke. Od šest tisoč aretirancev jih je na koncu preživeli le okoli dva tisoč.
Za tragedijo ne bi izvedel nihče izven tamkajšnje regije, če ne bi bilo inštruktorja Narimskega okrožnega partijskega komiteja Vasilija Velička. Ta je bil namreč julija 1933 poslan v enega od posebnih taborišč, da bi napravil poročilo o uspešnosti prevzgoje "deklasiranih elementov". Namesto tega se je popolnoma posvetil preiskovanju tega, kar se je dogajalo na otoku.
Svoje podrobno poročilo, ki je temeljilo na pričevanjih več deset preživelih, je Veličko poslal v Kremelj, kjer je povzročilo burne odzive. V Nazino je prispela posebna komisija, izvedla podrobno preiskavo in na otoku odkrila 31 množičnih grobišč po 50-70 trupli v vsakem.
Pred sodišče je moralo več kot 80 taboriščnikov in stražarjev. 23 med njimi je bilo obsojenih za "razbojništvo in pretepanje", 11 pa je bilo streljanih zaradi kanibalizma.
Tako rezultati preiskave kot poročilo Vasilija Velička so prejeli oznako tajno. Slednji je bil razrešen s položaja inštruktorja, a nadaljnjih sankcij ni bil deležen. Postal je vojni dopisnik, preživel drugo svetovno vojno in napisal več romanov o taboriščnikih, ki so jih pošiljali v Sibirijo, a o "otoku smrti" se je odločil, da ne bo napisal nič.
Širša javnost je o nazinski tragediji izvedela šele koncem osemdesetih let, tik pred razpadom Sovjetske zveze.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
