Leonid Govorov na vojaški paradi v čast 30. obletnici oktobrske revolucije na Rdečem trgu
Obrambno ministrstvo RF"Vse odločitve skrbno premisli, ukazi so lakonski, a povsem jasni. Zmeraj je zahteven do sebe in do podrejenih, vselej strog in načelen. Med vojaki, časniki in generali uživa veliko avtoriteto in spoštovanje." Tako je maršala Leonida Govorova opisal general Boris Bičevski. Snovalec sovjetskih zmag na severozahodu ZSSR med drugo svetovno vojno je postal legenda Rdeče armade. Presenetljivo pri tem je, da se je ta odličen vojskovodja nekoč bojeval proti tej isti vojski, ki jo je kasneje tako uspešno vodil.
Leta 1918, ko se je na obrobju Ruskega imperija razvnela državljanska vojna, je Leonid Govorov prebival v majhnem mestecu Jelabuga, nedaleč od Kazana. Imel je izobrazbo artilerijske šole in krajši odslužen vojaški rok, ki ga je zaključil s činom praporščaka. Med vojno se je priključil belim silam, ki so septembra tega leta zasedle njegov domači kraj. Sam je kasneje zatrjeval, da je bil nasilno mobiliziran.
Leonid Govorov s soprogo Lidijo, 1923
javno lastništvoSkoraj leto dni se je bojeval v vrstah 8. kamske strelske divizije Posebne zahodne armade, kjer je poveljeval artilerijski bateriji. 13. julija 1919 ga je vrhovni poveljnik admiral Aleksander Kolčak povišal v podporočnika. Ko pa je bela vojska novembra in decembra 1919 na vzhodu države utrpela hud poraz, se je Govorov odločil, da prebegne k rdečim.
Bil je eden od več tisoč belih častnikov, ki so prestopili v Rdečo armado. Boljševiki so visoko cenili vojaško usposobljenost teh "vojnih specialistov", čeravno jim kot še nedavnim sovražnikom niso docela zaupali. Govorov si je prizadeval pridobiti zaupanje in se požrtvovalno in junaško bojeval proti vojski barona Vranglja na jugu Ukrajine in na Krimu. Bil je dvakrat ranjen in celo nagrajen z redom rdečega prapora.
Vojskovodje Rdeče armade: sedé (s leve proti desni): maršali Ivan Konjev, Aleksander Vasiljevski,Georgij Žukov, Konstantin Rokosovski, Kirill Mereckov. Stojé: Fjodor Tolbuhin, Rodion Malinovski, Leonid Govorov, Andrej Jeremenko, Ivan Bagramjan
Viktor Tjomin/MAMM/MDF/russiainphoto.ruVisoko odlikovanje je dejansko tudi pripomoglo k pridobitvi zaupanja sovjetskega vodstva in Govorov si je začel v Rdeči armadi graditi kariero. Uspelo mu je celo preživeti obdobje množičnih represij, v obdobju vélikega terorja. "Stalin ga je cenil kot profesionalca, ter tudi to, da sta bila on in njegova soproga zelo skromna človeka. Dedek ni maral zborovanj in visokih druženj, ni lezel v politiko. Bil je do vratu zakopan v službena vprašanja in se popolnoma predajal delu … Očitno ga je to tudi obvarovalo pred represijami in ga ohranilo pri življenju," meni maršalov vnuk Aleksej Govorov.
generalpolkovnik Leonid Govorov med pregledom zaplenjenega nemškega orožja
Ministrstvo za obrambo Ruske federacijeMed sovjetsko-finsko vojno 1939-1940 je Govorov kot poveljnik artilerijskega štaba sovjetske 7. armade opravil pomembno delo pri zlomu Mannerheimove linije in preboju skozi utrjena območja, za kar je bil nagrajen z redom rdeče zvezde. Ne glede na to, ga v komunistično partijo še niso sprejeli (to se je zgodilo šele leta 1942).
Miting v osvobojenem Možajsku
Arkadij Šajhet/russiainphoto.ruMed bitko za Moskvo jeseni in pozimi 1941 je 5. armada pod njegovim poveljstvom bila težke obrambne boje na zahodu v območju Možajska, v začetku decembra pa pristopila k obsežni sovjetski protiofenzivi. "Glavnina odgovornosti v boju proti sovražnikovim tankom pri obrambi Moskve je padla prav na artilerijo. Posebna znanja in izkušnje Govorova so pri tem igrale pomembno vlogo," je zapisal takratni poveljnik Zahodne fronte Georgij Žukov.
Borci Volhovske fronte prebijajo blokado Leningrada.
javno lastništvoAprila 1942 je bil Leonid Govorov premeščen v Leningrad in vsa njegova preostala dejavnost v vojni je bila osredotočena na boje v severozahodnem delu Sovjetske zveze. Na položaju poveljnika Leningrajske fronte je izčrpano mesto ne samo pretvoril v neprebojno trdnjavo, ampak je znal z omejenimi sredstvi vzpostaviti armadno skupino, ki je bila sposobna prebiti sovražno blokado. To se je zgodilo 18. januarja 1943 hkrati z operacijo Iskra, ki jo je izvedla Volhovska fronta. Leto dni kasneje je Rdeča armada dokončno potisnila nemško vojsko stran od Leningrada.
Sovjetski tanki IS-2 v Kareliji
javno lastništvoPoleti 1944 se je Govorov vrnil v Karelijo, ki jo je zelo dobro poznal še iz zimske vojne proti Finski. Tukaj ga je pričakal nov finski sistem obrambnih utrdb, imenovan Vammelsuu-Taipalska linija, ki je vključevala delno popravljeno Mannerheimovo linijo.
Katjuše v okolici Viborga
Vsevolod Tarasevič/MAMM/MDF/russiainphoto.ru"Govorov se je odločil celotno operacijo opraviti s tempom po 12 kilometrov na dan! To je pomenilo, da je bilo treba železobetonski obrambni pas prebiti skoraj med potjo in zasesti Viborg 10-12 dni po začetku operacije. V sovjetsko-finski vojni je bilo za premagovanje te razdalje potrebnih 100 dni," se je spominjal Bičevski. Po masovnem letalskem napadu in 10-urnem artilerijskem obstreljevanju je sovjetska vojska krenila v napad. 20. junija, deset dni po začetku napada, je bil Viborg zaseden, dva dni pred tem pa je bil general Govorov povišan v maršala Sovjetske zveze.
Leonid Aleksandrovič Govorov (1897 - 1955)
Obrambno ministrstvo RFZadnje bojišče za Govorova je postal Pribaltik. Na koncu vojne se je v zahodni Latviji še zmeraj držala blokirana nemška armadna skupina Kurlandija. Šele 9. maja 1945 je Govorov sprejel njihovo kapitulacijo s strani poveljnika generalpolkovnika Carla Hilperta ter s tem zaključil osvobajanje
Sovjetske zveze.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.