Kdo je zmagal v najbolj krvavi enodnevni bitki devetnajstega stoletja? (SLIKE)

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Od vseh mojih bitk je najhujša tista pri Moskvi. Francozi so se izkazali za dostojne v boju za zmago. Rusi pa so osvojili slavo nepremagljivosti," je Napoleon Bonaparte opisal bitko pri Borodinu, ki se je odvijala 7. septembra 1812 sto in nekaj kilometrov od Moskve.

V samo enem dnevu spopadov so "velika armada" in ruske enote pod poveljstvom generala Mihaila Illarionoviča Kutuzova izgubile skupno okoli 80 tisoč mož, ki so bili ubiti, ranjeni in pogrešani. Бороди́нская би́тва "Bitka pri Borodinu" je bila tako do 1. svetovne vojne najbolj krvava enodnevna bitka v zgodovini.

Pod spodnjo sliko je natisnjeno besedilo: "Dan 25. avgusta (7. septembra) - predvečer bitke pri Borodinu - je minil v pripravah na prihajajoči spopad. Vsi so se pripravljali na smrt, saj so se zavedali, da je treba umreti ali pa rešiti domovino. Ker je glavni poveljnik poznal močno in gorečo vero ruskih vojakov v Božjo pomoč, je ukazal, naj čudežno podobo Smolenske Matere Božje nosijo po vojaških vrstah."

Kutuzov pred bitko pri Borodinu (pregled vojakov 25. avgusta 1812), barvna litografija po izvirni risbi

Muzejska panorama "Bitka pri Borodinu"

Bonaparte je sanjal o odločilni bitki z Rusi od trenutka, ko so njegove čete 24. junija 1812 vdrle v Rusko cesarstvo. Nasprotnik se je na vsak način izogibal neposrednemu spopadu s slavnim poveljnikom in se umikal ter ga tako zvabil globoko v notranjost države. Ker pa so se Francozi bližali Moskvi, so javnost in cesar Aleksandr I. začeli pritiskati na Kutuzova, naj se poda v odločilno bitko z Napoleonom. Na koncu je bil slednji prisiljen popustiti.

Napoleon pri Borodinu

Vasilij Vereščagin

Francoska in ruska vojska sta bili skoraj enako številčni - vsaka je imela približno 135.000 mož. Napoleon je pričakoval, da bo presekal rusko obrambo, prodrl v njihovo zaledje, jih obkolil in po delih uničil. Kutuzov je načrtoval, da bo sovražnika izčrpal na osemkilometrski obrambni črti, v naglici zgrajeni na Borodinskem polju, nato pa začel veliko protinapadno akcijo. Nekaj dni pred začetkom bitke, 5. septembra, so francoske enote zavzele oporišče ruske vojske, reduto Ševardin. Kljub temu je trmasto upiranje branilcev Mihailu Illarionoviču omogočilo, da je pridobil čas in se bolje pripravil na obrambo.

Arhivska fotografija

Ob zori 7. septembra so francoske enote iz korpusa princa Eugèna de Beauharnaisa napadle vas Borodino v središču ruskih položajev. Po eni uri krvavega boja je bila vas zavzeta, čeprav je Francozom to terjalo veliko krvi. Tu je padel general Louis Auguste Plausonne, prvi, a nikakor ne zadnji visoki vojaški poveljnik, ki je tistega dne izgubil življenje.

Bitka pri Moskvi. Položaji ob 12.30

Franz Roubaud

Napad na Borodino je bil le taktika za odvračanje pozornosti. Glavni udarec "velike armade" je padel na levo krilo ruskih enot, kjer so se nahajali Semjonovski (Bagrationovi) fleši - tako se je imenoval sistem treh ruskih obrambnih utrdb. Na enote generala Petra Bagrationa, ki so branile položaj, je padel koncentriran ogenj 130 francoskih topov. Tu so v smeri glavnega udarca hkrati delovale sile treh maršalov: Joachima Murata, Michela Neya in Louisa Nicolasa Davouta.

Bitka pri Borodinu 26. avgusta (7. septembra) 1812

Peter von Hess

"Na levem krilu je potekal hud boj; Rusi so pogumno vztrajali v jarkih, Francozi pa so vsak korak naprej plačali z nesorazmerno velikimi izgubami. Nemogoče se ni čuditi obupu, s katerim so skočili v smrt, nemogoče se ni čuditi ruskemu duhu, s katerim so se branili in zadrževali pohod sovražnikove premoči," se je spominjal general-major artilerije Ilja Rodožickij.
Utrbe so vzdržale sedem napadov. Francozi, ki so zavzemali položaje, so bili večkrat nemudoma iz teh položajev izločeni zaradi protinapadov ruskih vojakov. Med enim od teh protinapadov je bil Bagration smrtno ranjen.

Kozaki Platova vdirajo v Napoleonovo zaledje

Javna domena

Ob 9. uri zjutraj je sovražnik dokončno zavzel Semjonovske (Bagrationove) fleše. V tem času so v središču ruske vojske na Rdeči hrib (ali Курганная высота "Kurgànnaja visotà"), kjer je bila artilerijska baterija generala Nikolaja Rajevskega, že potekali hudi spopadi. Opoldne, v najbolj kritičnem trenutku, so 1. konjeniški korpus generala Fjodorja Uvarova in osem kozaških polkov Matveja Platova, ki so na skrivaj prečkali reko Koločo, nepričakovano udarili na levo krilo Napoleonove vojske. V francoskem taboru so povzročili zmedo in prisilili imperatorja, da je proti njim poslal nekaj vojakov in tako zmanjšal pritisk na Rajevskega. Ko so si pridobili čas, da so na Rdeči hrib pripeljali sveže rezerve, so se konjeniki in kozaki umaknili.

Izmailovski polk gardistov v bitki pri Borodinu

Aleksandr Kocebu

Med težkimi in krvavimi boji je baterija Raevskega večkrat prešla iz rok v roke, dokler se ob 15. uri francoska vojska ni dokončno utrdila. "Notranjost redute je bila grozljiva," se je spominjal kapetan Eugène Labom: "Trupla so bila naložena eno na drugo, med njimi je bilo veliko ranjencev, ampak njihovih krikov ni bilo slišati; po tleh je bilo raztreseno vse vrste orožja ... Med to zmedo sem opazil truplo ruskega artilerista, ki je imel v gumbnici tri redove; zdelo se je, da pogumni mož še diha; v eni roki je držal delček meča, z drugo pa je trdno objemal orožje, ki je tako dobro služilo. Sovražni vojaki, ki so zasedli reduto, so raje umrli, kot da bi se predali..." 

Bitka pri Moskvi (ali bitka pri Borodinu) leta 1812. Napad ruskega litovskega polka gardistov 5. korpusa (1. armada). V tem dnevu je polk izgubil 973 od 1740 mož.

Nikolaj Samokiš

Ob 17. uri se je pojavil sam cesar, za katerega se je pokazala grda slika: močno razbita, a ne uničena ruska vojska se je v polnem redu umaknila na nove položaje, pripravljena odbiti vse napade. Ob mraku so spopadi prenehali, vendar se je artilerijska kanonada nadaljevala. "Kaj pa Rusi?" - Napoleon je čez nekaj časa vprašal. "Stojijo na istih položajih, vaše veličanstvo." "Povečajte ogenj, gotovo hočejo več," je ukazal mračni cesar. "Dajte jim več!" 
Kljub prošnjam svojih generalov si nikoli ni upal vreči v boj svoje zadnje rezerve, 19.000-članske elitne Stare garde.

Bitka pri Borodinu

Louis Lejeune

Pred zoro se je ruska vojska umaknila s položajev in se odpravila proti Moskvi. Izčrpani Francozi, ki niso mogli in niso imeli želje, da bi jo zasledovali, so čez noč ostali na bojišču med mrtvimi. "Ob vsakem ognju, takoj ko je njegov sijaj začel prebijati mrak, so se zbrali ranjeni in umirajoči in kmalu jih je bilo več kot nas," je zapisal kapitan Brandt: "Kot duhovi so se v poltemi premikali z vseh strani, se vlekli proti nam, se plazili do krogov, ki so jih osvetlili ognji. Nekateri, strašno pohabljeni, so za ta skrajni napor porabili zadnje ostanke moči: hropeli so in umirali, strmeč v plamene, za katere se je zdelo, da jih prosijo za pomoč; drugi, ki so ohranili kanček življenja, so bili podobni sencam mrtvih!" 

Napad litovskega polka gardistov

Nikolaj Samokiš

Ruska vojska je izgubila približno 45.000 mož, ki so bili ubiti, ranjeni in pogrešani. Francoske izgube pa so ocenjene na približno 35.000. Šestnajst francoskih in ruskih generalov je ostalo ležati na bojišču, še šest ducatov generalov pa je bilo ranjenih ali ubitih. Zaradi tako velikih izgub najvišjih poveljnikov se bitka pri Borodinu včasih imenuje "bitka generalov".

Konec bitke pri Borodinu

Vasilij Vereščagin

Napoleon Bonaparte je dosegel taktično zmago, ko je zasedel vse ključne nasprotnikove položaje in rusko vojsko prisilil k umiku z bojišča. Kljub temu je bila bitka pri Borodinu strateško gledano poraz za cesarja: ruske enote niso bile premagane in so v celoti ohranile svoj vojaški red. " Kaj je bil smisel, da smo pustili bojišče v naših rokah?" - general Philippe-Paul de Ségur je obžaloval: "Ali v tako veliki državi, kot je ta, Rusi ne bi imeli dovolj zemlje za boj?" 

Trupla mrtvih vojakov Napoleonove "velike armade" na mostu čez reko Koloča po bitki pri Borodinu, 1812

Christian Wilhelm von Faber du Faur

"Velika armada" je tako daleč od doma utrpela ogromno nepopravljivih izgub, ki so se na koncu izkazale za nepotrebne. Razočaranje je počasi zajelo cesarja, njegove generale in navadne vojake. Vendar so Francozi še vedno upali, da bodo kampanjo končali z zmago. Po Borodinu so nadaljevali pot proti Moskvi, ne da bi se zavedali, da jih čaka neizbežna smrt.

M.M. Tučkov na Borodinskem polju. Pogrebna slovesnost za generala A.A.Tučkova

Simon Kožin (CC BY-SA 3.0)

Preberite o štirih zmagovitih bitkah, ki so rešile Rusijo pred uničenjem!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.