Kako se je Rdeča armada v drugi svetovni vojni borila z orožjem ameriških gangsterjev

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Med drugo svetovno vojno je Sovjetska zveza od zahodnih zaveznikov kot vojaško pomoč prejela več kot 150.000 kosov orožja malega kalibra. To število je bilo manj kot odstotek tistega, kar je sovjetska industrija proizvedla v celotnem obdobju konflikta.

Arhivska fotografija

Kljub temu so k zmagi na vzhodni fronti (čeprav v majhni meri) prispevali tudi ameriške pištole "Colt", brzostrelke "Browning", protitankovski granatometi "Bazooka", britanske pištole "Bren" in protitankovske puške "Boys".

Rdeči armadi so zavezniki poslali skoraj 138.000 brzostrelk "Thompson" in 306 milijonov nabojev. V rokah sovjetskih vojakov je končalo legendarno orožje, znano tudi kot "Tommy Gun" ali "Chicago Typewriter", ki je bilo zelo cenjeno v zločinskem svetu Združenih držav Amerike.

Banditsko orožje

Getty Images

Ameriška vojska sprva ni kazala velikega zanimanja za "Thompsona". Pojavil se je ob samem koncu prve svetovne vojne, ko so skladišča dobesedno pokala od orožja. Poleg tega je bil močan in hitro streljajoč učinkovit na kratkih razdaljah, na dolgih razdaljah pa je bilo nekoliko slabše.

Ta lastnost ni motila policistov, pa tudi gangsterjev v obdobju prohibicije in velike krize. Zato je "Thompson" postal eden od simbolov gangsterskih vojn v letih 1920-1930. Z njim se je na delo podal slavni bančni ropar John Dillinger.

Arhivska fotografija

Leta 1924 se je brzostrelka prvič pojavila v Sovjetski zvezi - v ZDA so jo kupili prek posrednikov v Mehiki. S "Thompsonom" M1921 so bili oboroženi obmejni stražarji, konvojne enote in posebne enote OGPU, ki so se borile proti banditizmu na Kavkazu in v Srednji Aziji.

Moskva je komunistom v Estoniji pretihotapila nekaj orožja. Ti so ga uporabili med neuspešno protivladno vstajo v Talinu 1. decembra 1924.

V službi Rdeče armade

Arhivska fotografija

Naslednjič so se "Thompsoni" v ZSSR pojavili leta 1941, ko so ZDA v okviru programa zakona Lend-Lease začele množično oskrbovati Rdečo armado z različico M1928A1.

Orožje in strelivo sta prihajala bodisi ločeno bodisi v kompletu z zahodno vojaško opremo, poslano v Sovjetsko zvezo: tanki Sherman in Stewart, bombniki A-20 ali oklepnimi transporterji Scout. Celo v vozilih Wilis in motornih kolesih je bilo mogoče najti samopal z več priloženimi naboji.

V tem času so zahodne zavezniške enote v boju že aktivno uporabljale "Tommy Guns". Vendar jih večinoma niso uporabljali vojaki na frontni črti, temveč specialne enote: britanski komandosi, ameriški padalci in rangerji.

Kljub temu da so se "Thompsoni" na začetku vojne uspeli boriti na različnih delih vzhodne fronte, tu niso postali orožje prve linije. Dobavljeno 11,43-milimetrsko strelivo preprosto ni bilo dovolj za vzdržno in intenzivno bojevanje.

V primerjavi s šestimi milijoni izdelanih avtomatov Špagina, glavnih avtomatov Rdeče armade, je bilo 138.000 "Thompsonov" kaplja v morje. Pravzaprav je bilo na vsakega prispelega "Thompsona" petinštirideset sovjetskih primerkov.

Ni dovolj dober

Sovjetski vojak s avtomatom Špagina

Arhivska fotografija

Medtem ko je bila ameriška brzostrelka boljša od "Špagina" pri streljanju s posameznimi streli, je bil občutno slabši pri streljanju v serijah. "Thompson" je bil slabši od "Špagina" tudi po prebojni moči: med testi so sovjetski naboji premagali deset vrst borovih palčnih desk, ameriški pa le pet. Poleg tega se je "Špagin" izkazal za lažjega od svojega čezmorskega kolega in zanesljivejšega.

"Pri nas se niso uveljavili - razpon je velik, domet ognja ni dober, naboji pa so težki, ne moreš jih veliko nositi," se je ameriških avtomatov spominjal izvidnik Pavel Kolosov. 

Kljub temu je brzostrelka"Tommy Gun" našla svojo uporabo v sovjetski vojski. Tankisti so jo pogosto vzeli s seboj v tank poleg pištole TT. Ni jim bilo treba voditi dolgih ognjenih spopadov, zato je navadno zadostovalo nekaj nabojnikov.

Uporabljali so jo tudi vozniki vojaških tovornjakov za frontno črto. Dragoceni avtomati Špagina so običajno šli na frontno črto, prav tako pa je bilo nekaj potrebno za odganjanje saboterjev in maroderjev v zaledju.

Preberite tudi o sovjetski pištoli "Baltijec"!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.