Ko diplomacija zataji: Trije veliki škandali ruskih zunanjih ministrov

Škandali so v veliki meri izvirali iz uradne zunanjepolitične linije države in težko je reči, ali so bili zgolj plod posameznih ministrov. V očeh javnosti pa ti možje seveda poosebljajo takratne dogodke.

»J… norec!«

Trenutni ruski zunanji minister je na naslovnice časopisov prišel po avgustovski vojni med Gruzijo in Južno Osetijo leta 2008, v kateri je po ofenzivi Tbilisija intervenirala tudi Rusija. Konfliktu je sledila preiskava Evropske unije, ki je zaključila, da konflikta ni sprožila Rusija. Kljub temu je veliko mednarodnih medijev dogajanje opisalo kot »rusko agresijo«.

Lavrov med novinarsko konferenco na zasedanju ZN v New Yorku leta 2008.

Reuters

V tem kontekstu in pod pritiskom Zahoda je ruski zunanji minister Sergej Lavrov po telefonu govoril s svojim britanskim kolegom Davidom Milibandom. Po pisanju Daily Telegrapha je Lavrov med pogovorom pogosto uporabil kletvice in izjavo, ki je postala znana po vsem rusko govorečem spletu: »Kdo si ti, da me učiš?«

Lavrov sicer zanika, da bi se na takšen način pogovarjal z Milibandom. Sam pravi, da je kletvico uporabil samo enkrat, to pa zato, da bi izrazil stališče glede Saakašvilija, ki naj bi ga izrazil nek evropski minister po svoji vrnitvi iz Tbilisija. Gruzijskega voditelja naj bi označil kot »j… norca«.

»Ševardnadzejeva izdaja«

Zadnji sovjetski zunanji minister Eduard Ševardnadze je na seznamu podpisnikov sporazuma iz leta 1990, ki določa morsko mejo med ZSSR in ZDA v Beringovem morju, o kateri se državi nista zmogli sporazumeti več desetletij. Medtem ko niti sovjetski niti ruski parlament sporazuma nista ratificirala, pa je ameriški kongres na drugi strani tega zelo kmalu potrdil. Rusija je zadnjih 27 let ta dogovor v praksi uvajala zgolj na začasni ravni.

Sovjetski zunanji minister Eduard Ševardnadze je podpisal sporni sporazum poleti 1990.

Fotogramma/Ropi/Zumapress/Global Look Press

Sporazum namreč določa, da večji del 15 kvadratnih navtičnih milj spornega območja, ki je pomembno za ruske ribiče, pripade ZDA. V nekaterih območjih je Washington celo razširil svojo ekonomsko cono preko »tradicionalnih« 200 milj in si zagotovil mnogo večji del celinske plošče, za katero menijo, da vsebuje zaloge nafte in zemeljskega plina.

»… V zadnjih 20 letih je Rusija izgubila do 4 milijone ton rib, kar znaša 3 milijarde dolarjev. Sporazumu, ki je to povzročil, ribiči z Daljnega vzhoda pravijo Ševardnadzejeva izdaja,« je lani zapisal nekdanji namestnik sovjetskega ministra za ribištvo, Vjačeslav Zilanov. Do podobnih zaključkov glede izgub je leta 2003 prišla Ruska računovodska zbornica.

V svojo obrambo je Ševardnadze leta 2004 povedal, da je bil takratni sporazum plod kolektivnega strinjanja sovjetskega vodstva. Leta 2002 so ta primer preiskovali tudi v pisarni vrhovnega državnega tožilca in prišli do zaključka, da Ševardnadze resnično ni ravnal v nasprotju s stališčem svoje takratne administracije. Kljub temu, 15 let kasneje, Moskva še zmeraj ni ratificirala sporazuma.

Gromiko in zloglasni čevelj

Ševardnadzejev predhodnik Andrej Gromiko je funkcijo sovjetskega zunanjega ministra opravljal kar 28 let. Na zahodu so mu zavoljo doslednega sledenja principom in trdi drži pravili »Andrej volk« (Andrew the wolf), »mož brez obraza« (Man without a face) in celo »robotski mizantrop« (Robot-misanthrope).

Andrej Gromiko je funkcijo zunanjega ministra opravljal 28 let (1957 - 1985).

Sizov/Sputnik

Gromiko pa se je kljub svoji trdni drži enkrat le znašel v središču škandala, in sicer leta 1960, ko je moral na burnem zasedanju v Združenih narodih podpreti Hruščova.

Incident s čevljem, ki ga je povzročil takratni sovjetski voditelj na zasedanju generalne skupščine OZN oktobra 1960, je zelo znan. Razlog za jezen izpad Hruščova je bila kritika sovjetske zunanje politike s strani britanskega premierja Harolda Macmillana.

»Iskreno povedano je bila moja prva misel, da se Hruščov slabo počuti, vendar sem že v naslednjem trenutku dojel, da protestira in poskuša Macmillana spraviti v neprijetno situacijo. Začutil sem tesnobo in začel še sam udarjati po mizi, saj je vodjo naše delegacije pač nekdo moral podpreti. Nisem gledal proti Hruščovu, saj mi je bilo neprijetno. Cela situacija je bila precej komična,« je Gromiko kasneje povedal svojemu sinu.

V svojih spominih je zapisal še to, da je neposredno pred njimi sedela španska delegacija, eden izmed njihovih diplomatov pa se je moral umakniti, da ga Hruščov po nesreči ne bi zadel s čevljem, nakar je začel vpiti na sovjetskega voditelja: »Ne maramo vas! Ne maramo vas!«

Gromiko torej ni imel druge izbire, kot da se pridruži Hruščovu v enem najbolj nepozabnih dogodkov v zgodovini Združenih narodov.

Hruščov je poleg čevljev rad vihtel tudi ribiško palico. Poglejte fotografije sovjetskih voditeljev, kot jih še niste videli.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.