Kdo so ruski oligarhi? Ali sploh zares obstajajo?

Mogoče se spomnite pesmi in videospota Robbieja Williamsa Party Like a Russian iz leta 2016, ki se norčuje iz nesramno bogatih ruskih milijarderjev, ki žurajo z balerinami, razmetavajo milijone in milijone dolarjev ter imajo »banko v avtu, letalo v ladji«? No, ravno tako si večina Zahodnjakov predstavlja človeka, ki bi mu rekli »ruski oligarh«: vpliven, bogat človek z dvomljivim ugledom, ki lahko kupi karkoli. Resnica pa je malo bolj zapletena.

5. marca 2018 je Dmitrij Peskov, uradni tiskovni predstavnik predsednika Vladimirja Putina, odgovarjal na vprašanja o novih ameriških sankcijah proti »ruskim oligarhom«. Peskov je rekel: »Mi menimo, da je izraz 'ruski oligarhi' neprimeren … v Rusiji ni oligarhov, časi, ko so obstajali, pa so že davno minili.«

Ni kar vsak bogataš oligarh

Strogo rečeno ne moremo reči »oligarh« vsakemu novopečenemu bogatašu z jahto in šopom zlatih plastičnih kartic. Po definiciji iz slovarjev (tudi SSKJ) je oligarh človek, ki pripada oligarhiji, »majhni skupini ljudi, zlasti bogatih, ki ima oblast«. Če ste oligarh, niste samo bogati, ampak imate tudi pomemben vpliv na državno politiko (politično oblast).

Profesorica Marija Golovanivskaja, ruska strokovnjakinja za odnose med vlado in gospodarstvom, se strinja s to razlago. »Oligarh ni samo bogata oseba, ki je zadovoljna s svojim glamuroznim življenjem z jahtami, diamanti in gospodičnami. Za oligarha ali oligarhinjo je pomembno, da je prisoten(-a) v politiki,« je povedala za ruski časopis AiF.

Vendar se v sodobnem svetu nihče preveč ne zanima za natančne definicije. Ameriški komedijant Stephen Colbert se je na primer šalil: »Oligarh je ruska beseda za bogatega človeka – ne sprašujte, od kod mu denar.« V bistvu si res večina ljudi v Rusiji in Zahodu tako predstavlja oligarha. Leta 1998 so denimo Rusi imeli za oligarhe kar vse, ki so veljali za bogate, od bankirjev do takratnega predsednika Borisa Jelcina.

Zlata doba oligarhov

Boris Berezovski, pokojni ruski poslovnež z močnim političnim vplivom, je bil eden od najbolj znanih med ljudmi, ki so bili označeni za ruske oligarhe.

AFP

V 90. letih so imeli Rusi dobre razloge za takšno razlago; oligarhi (v ožjem pomenu besede) so se razcveteli in so bili globoko vpleteni v politiko. Do oblasti so se povzpeli na sumljive načine, mnogi so obogateli z nakupom državnih podjetij za drobiž med privatizacijo.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

»Nafta in plin sta se začela deliti v roke pajdašev ruske vlade,« je v nekem intervjuju rekel Jeffrey Sachs, ameriški ekonomist, ki je izvajal privatizacijo v Rusiji (in se je potegoval tudi za privatizacijo v Sloveniji, op. prev.). Vendar veliko Rusov še naprej ostaja prepričanih, da je bilo obratno, da so močni poslovneži manipulirali z vlado; skupina oligarhov je na primer pomagala Jelcinu pri zmagi na volitvah leta 1996.

Pri časopisu Kommersant se spominjajo, kako je eden od oligarhov, Boris Berezovski, »imenoval sedem ljudi, ki so nadzirali več kot 50 odstotkov ruskega gospodarstva in skupaj vplivali na najpomembnejše notranjepolitične odločitve v Rusiji,« vsaj tako je trdil oligarh v intervjuju za The Financial Times. Med to sedmerico vplivnih so bili Berezovski sam(leta 2013 je storil samomor), Mihail Hodorkovski (zaprt leta 2003 in izpuščen leta 2014) in še pet mogotcev.

»Berezovski in nekateri drugi poslovneži so verjeli, da je Jelcin leta 1996 uspel zaradi njihovih naporov, za kar je morala oblast zdaj plačati,« je v svoji knjigi Čas Berezovskega zapisal Peter Aven, ruski poslovnež in eden od bankirjev, ki je delal z Berezovskim. Hkrati pa je Aven opozoril, da je »imelo gospodarstvo veliko manj vpliva na politične odločitve, kot so si drugače vsi mislili.«

Nazaj v sodobnost

Šef Norilskega niklja Vladimir Potanin, eden od najmočnejših ruskih poslovnežev današnjega časa.

Sergej Gunejev/Sputnik

Kmalu po letu 2000 so bili pravi oligarhi odstranjeni s politične scene. Ko danes državni funkcionarji govorijo, da v Rusiji ni oligarhov, imajo v mislih, da ni več mogočnih poslovnežev, ki bi vplivali na politiko. Šef Ruske zveze industrialcev in podjetnikov Aleksander Šokin je to pojasnil takole: »V začetku 2000-ih let je pojem pomenil 'velika podjetja, ki vplivajo na sprejemanje političnih odločitev'. Tega danes ni.«

Smiseln komentar je podal Dmitrij Drize, analitik časopisa Kommersant: »Za oblasti je naravno, da pravijo, da oligarhov ni. Izgon velikih podjetij iz ruske politike je v njihovih očeh eden od glavnih uspehov sedanje politične garniture po letu 2000.« Zraven dodaja, da se je izraz »oligarh« vseeno obdržal do danes in Rusi še danes s tem izrazom označujejo vse bogate ljudi, ki so blizu vladi.

Drize takole razlaga današnjo situacijo: »Oblasti ne marajo biti odvisne od podjetji, jih pa nič ne moti, če je obratno.« Tehnično gledano, z besedami, da poslovneži in podjetniki na novem seznamu sankcij niso oligarhi, predstavniki ruske države ne zanikajo, da so ti poslovneži in oligarhi bogati ali vplivni, samo da ti pač ne nadzorujejo politične oblasti.

Poskusimo najti še svetlo plat vsega: »Oligarhom«, ki to očitno niso, se ni več treba sekirati in se ukvarjati z vplivanjem na politiko, imajo več časa, da »žurajo kot Rusi« (Party Like a Russian). Vsaj dokler jih nihče ne sprašuje, od kod jim denar.

Preberite še: Kako se borimo proti ruski birokraciji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.