Sovjetska Moskva v 60. letih: Mlad dandy pohajkuje okoli osrednje veleblagovnice GUM ali kakšnega bolj elitnega hotela v iskanju tujih turistov. »Dobrodošli v Moskvo! Vam lahko kako pomagam? Ali vam lahko kaj razkažem? Vas zanima prava sovjetska hišna zabava?«
Na ta način se je tujcu predstavil tipični farcovščik: prijazen, z nasmeškom na obrazu in osnovnim znanjem angleščine, ponujal je ogled mesta, kot ga niste mogli doživeti v sklopu navadnih turističnih skupin. Njegov cilj? Da dobi kakšen kos blaga tuje proizvodnje, kot so žvečilni gumiji, jeans, tuje valute idr.
Večina sovjetske konfekcije je bila standardna, modni kroji so bili redki. Sovjetski državljan je imel na voljo dva načina, kako priti do bolj ekskluzivnih kosov oblek: z nakupom v tujini (kar je predstavljalo izjemno težavo, saj je bilo treba pridobiti izstopno vizo) ali od farcovščika.
»V sovjetskih trgovinah nisi imel med čim izbirati,« se spominja Jekaterina Danilova, ki je bila najstnica v 80. letih. »Ko so ljudje videli vrsto pred trgovino, so se ustavili in čakali, pri tem pa niso imeli pojma, kaj bodo na koncu kupili: včasih klobuk, včasih ličila ...« Na drugi strani so bili farcovšiki ambiciozni posamezniki, ki so v državo »uvažali« tuje blago, na primer Levisove kavbojke, in jih nato preprodajali svojim sodržavljanom z zajetno maržo.
Farcovka je bil tvegan posel, ki so ga vodili iznajdljivi in izobraženi mladi ljudje. Za razliko od zahodnega poslovnega modela, ki ga je usmerjala »nevidna roka trga«, je farcovka predstavljala življenjski slog z lastnim kodeksom časti. Farcovščik recimo nikoli ni prodajal ponaredkov in precenjenega blaga drugemu farcovščiku ali redni stranki. Po drugi strani je naključnemu naivnemu kupcu pogosto navil ceno ali pa ga prevaral.
»S prijatelji smo nekoč prodajali kupe otroških kavbojk blizu Kijevskega kolodvora in jih reklamirali kot zelo robustne,« se spominja Vasilij Utkin, »upokojeni« farcovščik.
Vse se je začelo v večjih mestih v 50. letih s subkulturo stiljagov – sovjetskih hipijev, ki so jih prevzemali ameriški način življenja in pisana oblačila tujega izvora. Bili so prvi preprodajalci in obenem stranke farcovskega gibanja, ki se je širilo po sovjetski družbi.
Včasih je bil posel zelo dobičkonosen in hkrati nevaren. Zloglasni Jan Rokotov je bil leta 1961 obsojen na smrt s streljanjem. Kar je na zunaj izgledalo kot »nedolžna« preprodaja, se je izkazalo za množično trgovanje s tujo valuto. Policisti so ob preiskovanju njegovega stanovanja našli neverjetno vsoto 1,5 milijona dolarjev (danes 12,5 milijonov) v trdi valuti in zlatu. Čeprav navadni farcovščiki niso bili deležni tako hudih kazni, so se vseeno soočali z velikim pritiskom policije, saj je bilo zasebno podjetništvo prepovedano.
Navadni farcovščiki tudi niso obogateli tako kot Rokotov, vendar so kljub temu dobro služili. Kavbojke so se prodajale za 150 rubljev, kar je bila v 80. letih povprečna mesečna plača. Sovjetski otroci so bili nemalokrat navdahnjeni nad farcovščiki.
»Leta 1982, ko sem bil še v osnovni šoli, nam je učiteljica govorila, da obstajajo ljudje, ki izdajajo našo domovino, ko tujcem prodajajo sovjetske embleme. Nato nam je povedala točno vsoto denarja, ki so jo zahtevali. Po šoli sem odhitel do najbližje trgovine in vso mesečno žepnino porabil za značke. Od prodaje značk tujim turistom sem zaslužil 50 rubljev. Povprečna mesečna plača v državi je bila takrat 120 rubljev,« se spominja Jevgenij Semjonov, ki je kasneje preprodajal tuje kavbojke, revije, žvečilke in ostalo.
Farcovščiki so preprodajali tudi gramofonske plošče, alkoholne pijače, audio sisteme, cigarete (zlasti Marlboro) in celo pisane plastične vrečke. V državi, kjer je država omejevala dostop do teh dobrin, so ljudje z veliko vnemo posegali po vsem, kar je dišalo po tujem.
V poznih 80-ih in v začetku 90-ih se je izolacija Sovjetske zveze končala in ljudje so začeli več potovati. Tuja blaga in obleke so počasi prodrla na sovjetski trg in preprodaja se več ni splačala. »V zgodnjih 90. sem kupil nekaj vietnamskih loparjev za namizni tenis, ki so bili zelo redki. Nato sem na svoje začudenje opazil, da so bile trgovine polne teh loparjev,« se spominja nekdanji farcovščik Genadij Žitnikov.
Farcovka se je v postsovjetski Rusiji pretvorila v legalni posel, ostala pa je kot spomin na stare čase in navdih za ruske filmske režiserje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
