"Predsedniku bi rad podaril žogo, še toliko bolj zato, ker bodo ZDA gostile svetovno prvenstvo leta 2026." S temi besedami je ruski predsednik Vladimir Putin podaril ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu žogo s pravkar zaključenega svetovnega prvenstva v nogometu. Iz rok Trumpa je žoga poletela takoj naprej v prvo vrsto k ženi Melaniji, nato pa naj bi jo dobil sin Barron.
"Prepričana sem, da bo Trumpov sin presrečen, ko mu bo mama prinesla to žogo, verjetno še z avtogramom Vladimirja Vladimiroviča!" Takšne in podobne izjave smo lahko brali na ruskih družbenih omrežjih.
"Pravkar sem videl agenta Tajne službe (US Secret Service), ki je podarjeno žogo pregledal z varnostnim skenerjem zunaj predsedniške palače. Niti nasmehnil se ni, ko sem se pošalil na ta račun," je na svojem Twitter profilu sporočil dopisnik NBC Bill Neely. Demonizacija žoge se je nadaljevala s tvitom republikanskega senatorja Lindseyja Grahama:
"Jaz bi na njegovem mestu preveril, ali ima žoga kje vgrajene prisluškovalne naprave in nikoli ne bi dovolil, da se jo odnese v Belo hišo."
Usoda žoge bo na koncu verjetno takšna, da bo raztrgana na kose s strani varnostne službe.
Če menite, da v diplomatskih in predsedniških krogih ne more biti naključnih daril, potem imate prav. Z vprašanjem podarjanja daril se ukvarja posebna služba, sestavljena iz več deset ljudi. Protokol je pač protokol in je povečini univerzalen v vseh državah.
"Pri tem se med državami usklajuje samo dejstvo podarjanja daril, vse ostalo pa je prepuščeno posameznim državnikom," pravi nekdanji šef protokola ZSSR in prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina Vladimir Ševčenko. V Sovjetski zvezi v času Hruščova je bila navada poklanjati Lenina. Ob pripravah na srečanja s tujimi komunističnimi in delavskimi strankami so sovjetske delegacije s seboj vedno prinesle "Iljiča": nekateri so ga dobili v večji, drugi v manjši velikosti.
Danes je pristop precej drugačen. "Na posameznih darilih sem delal po dve do tri leta," se spominja Ševčenko. "Vsakič, preden se komu kaj poklanja, se je potrebno pozanimati o konkretni osebi. Ko smo prvič prispeli v ZDA na srečanje z Reaganom, smo vedeli, da se ameriški predsednik navdušuje nad konji. Zanj smo zato naročili kirgiško sedlo, saj so Kirgizi sloveli kot najboljši sedlarji, ki so svoje izdelke tudi lepo okrasili. Vendar najpomembnejši niso bili okraski, pač pa sam konj. Da bi zanj izdelali sedlo, je bilo potrebno izvedeti, koliko tehta konj ameriškega predsednika ..."
Nekatera darila tujih državnikov na ogled (1993)
Jurij Somov/SputnikDarila se iščejo tudi v katalogih, na razstavah in celo v antikvariatih, vendar se najpogosteje objavi razpis in darilo izdela po naročilu. Če je to ročna ura, potem mora biti obvezno ruske izdelave. "S proizvajalci imamo dogovor, da ti modeli ne smejo biti v splošni prodaji," pravijo v protokolarni službi. Pri tem naj cena načeloma ne bi presegala 6.000 rubljev (dobrih 81 EUR).
Bonton ne dovoljuje podarjanja dragih stvari, kot so nepremičnine, avtomobili ali dragi kamni. V času Mihaila Gorbačova so vsa darila, ki so presegala 500 dolarjev (broške, skrinjice, ure ipd.), shranili v državno zakladnico, nakar je bil del shranjenih predmetov razstavljen v Muzeju revolucije.
Danes se darila shranjujejo v posebnem poslopju zraven predsedniške knjižnice v Kremlju. Če njihova vrednost presega 40.000 rubljev (okoli 541 EUR), avtomatsko postanejo državna lastnina, ki jo je mogoče odkupiti. Vse, kar ima manjšo vrednost, pripade predsedniku. Putin je, na primer, zase obdržal podarjene živali, ikono patriarha, velikonočno jajce, gobelin Matere božje od neke prebivalke Latvije, rokavice, ki mu jih je podarila neka babica iz kraja Čeboksari, in kolekcijo parfumov ruske rock skupine Ljube.
Ne glede na to, ali bo neka stvar končala v Kremlju ali v rokah predsednika, pa mora najprej skozi pregled, ki ga opravi na desetine ljudi. Najprej se darilo evidentira, nato pa ga pregleda Federalna varnostna služba. "Našli smo tudi že prisluškovalne naprave. Ne bom razkril v katerem darilu, saj bi bilo takoj jasno, od kod je prišlo," pravi nekdanji sodelavec predsedniške administracije Andrej Koljadin.
Obstaja tudi ena klasična anekdota na to temo. V 40. letih so Sovjeti podtaknili napravo v lesen ameriški grb, ki so ga podarili ameriškim diplomatom. Grb je osem let visel na steni znotraj ameriške ambasade v Moskvi, skrita napravica pa je bila ta čas pasivna, torej ni oddajala nobenih valov, ki bi se jih dalo odkriti z zunanjimi napravami. Generator in akumulator mikrovalov sta bila v stanovanjskih blokih nasproti ameriške ambasade.
Zdaj je verjetno tudi bolj jasno in razumljivo, zakaj ameriškim agentom ni bilo do smeha, ko so videli Trumpovo žogo ...
Preberite še: Nenavadna darila iz Rusije
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
