Gopniki: So to kriminalci ali narobe razumljeni ljubitelji trenirk?

Nekega poznega večera se je študent Vitalij Kulagin vračal domov po ozkih ulicah četrti Očakovo-Matvejevskoje na zahodu Moskve. Naenkrat so se mu začeli približevati trije ljudje. Ko se je obrnil, je opazil, da sta za njim začela prihajati še dva. Naenkrat ga je obkolilo pet mladih moških z mračnim izgledom – niso mogli imeti več kot 25 let in močno so smrdeli po alkoholu.

»Kaj? Kam pa se ti tako mudi, kolega?« je nataknjeno vprašal ta največji. »Mudi se mi,« je odgovoril Kulagin.

»Aha, zdaj se ti pa mudi?« je z nasmehom odgovoril ta moški in iz žepa izvlekel nož. Kulagin ne zna pojasniti, po kakšni logiki je storil naslednje dejanje.

»Da, mudi se mi,« je rekel, odrinil fanta z nožem s poti in hodil naprej. Pričakoval je, da bodo vsi planili nanj. Vendar so napadalci kar obstali na mestu. Imel je srečo.

Kriminalni kodeks obnašanja

Ko so Kulagina vprašali, kdo mu je grozil z nožem, je odgovoril: »Gopniki, kot ponavadi.« Zanj so bili ti agresivci tipični mali kriminalci, ki ponoči tavajo po obrobju ruskih mest.

Mihail Mordasov/TASS

»Gopniki« praviloma postanejo mladi slabo izobraženi ljudje, ki v življenju nimajo posebnih zanimanj in perspektive. Najraje se zabavajo tako, da zvečer in ponoči iščejo žrtve in si jih pokorijo s svojo številčno prevlado, jim kradejo denar, telefone in druge dragocenosti.

Zlati časi gopnikov so bili v 90. letih 20. stoletja in v mnogih pogledih v obnašanju še vedno kopirajo bratke, vplivne vodje tolp iz tistih časov, ki so živeli po »pojmovanjih« (ponjatija, kriminalni kodeks obnašanja). Pred tatvino mora na primer gopnik ujeti žrtev v skladu s »pojmovanji«.

Za ta namen obstajajo provokativna vprašanja, kot so: »Bi enega pokadil?«, »Od kod pa si ti?« … in pa seveda tisto vprašanje, na katerega je najtežje odgovoriti: »Kaj pa ti?«

Iz principa ta vprašanja nimajo pravilnega odgovora. Tudi če slučajno osebno poznate koga iz lokalnih »oblasti« (večjo kriminalno ribo s tistega območja), vam bodo najbrž vseeno pobrali ves denar. Včasih, kot v primeru Kulagina, se gopnik vseeno odloči, da ne bo šel v konflikt, vendar nimajo vsi te sreče.

Imajo svoj imidž

Klasična gopniška »pravila oblačenja« so se utrdila v devetdesetih: trenirka (včasih v kombinaciji z usnjeno obutvijo), črna jakna in ravna kapa, ta bolj uspešni pa imajo na sebi zlato ali pozlačene verižice.

Kadar niso na delu in ne nadlegujejo ljudi, se »družijo«: preživljajo čas v dolgotrajnem počepu ("squatting"), pijejo poceni pivo in vodko, uživajo sončnična semena in drug drugega psujejo.

PhotoXpress

V zadnjih letih je klasična podoba gopnika pogosta tarča posmeha v mnogih filmih in televizijskih serijah. Postali so celo nekakšna parodija in izgubili nekdanjo priljubljenost, tudi v svetu malih kriminalcev. Danes beseda »gopnik« v ruščini pogosto sploh več ne označuje mladega tatu, ampak neko agresivno osebo, ki stresa svojo jezo na šibkejše.

Prazgodovina gopnikov

Nihče ne ve točno, kdaj so se pojavili gopniki in sama beseda zanje. Ena razlaga pravi, da se je prvi gopnik pojavil že v Ruskem imperiju, ko so ustanavljali zatočišča za potepuške otroke in mladostnike z ulic, ki so bili vpleteni v rope in huliganstvo (Gosudarstvennaja obšestvennaja prijuta - GOP)

Še ena razlaga pravi, da so mali kriminalci postali gopniki po zaslugi izraza gop-stop, ki v kriminalnem slengu pomeni ulični rop.

Še pred vrhuncem v 90-ih je »gibanje« gopnikov obstajalo že v Sovjetski zvezi. Mladi moški iz delavskih četrti so se uprli neformalom (nekonformistom) ter se z veseljem pretepali s pankerji, reperji in drugimi ljubitelji zahodne glasbe, ki je postala priljubljena v ZSSR v osemdesetih letih.

Samo normalni otroci

Gopniki so skozi celotno svojo zgodovino nasprotovali vsemu neobičajnemu in novemu, sebe pa imeli za »normalne fante«.

Sociologinja Vera Gavriljuk poudarja, da vzorci obnašanja ostajajo enaki do današnjih dni. Ona meni, da so gopniki, ki imajo sebe za običajne državljane, niso nič drugega kot nepismeni in malo asocialni člani javnosti.

»Njihov svetovni nazor zavrača vse kulturne vrednote, kot so izobrazba, toleranca, delo in samouresničevanje,« je še razložila.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane

Preberite še: Zakaj je bilo v 90-ih življenje v Rusiji tako nevarno?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.