Leta 1991 je v Köln prišla delegacija iz Belorusije, ki je pomagala otrokom – žrtvam černobilske nesreče. Potem so nas povabili v Sovjetsko zvezo. Pripeljali smo zdravila in organizirali prihod nemških zdravnikov v Minsk. Presenečen sem bil, kako toplo so nas sprejeli v Belorusiji in Rusiji. Vedel sem, kaj so Nemci počenjali v Sovjetski zvezi med vojno in podzavestno sem pričakoval strog, morda celo sovražen odnos. Toda moji strahovi so se izkazali za brezpredmetne.
Ko sem prišel tja, so mi najprej padla v oči spalna naselja. Skoraj ne najdeš niti enega sovjetskega mesta, ki ne bi imelo na obrobju ogromna blokovska naselja. Takrat sem prvič »občutil« razdalje z zemljevidov: predstavljal sem si, da je Sovjetska zveza skrajno daleč od Nemčije, a se izkaže, da je od Berlina do Minska samo 1100 km – Rim je dvakrat bolj daleč, Madrid pa trikrat.
V javnosti so Rusi zadržani. Ne gledajo drug drugemu v oči. Na stopnišču se pogosto ne pozdravijo, kar je v Nemčiji nepredstavljivo. Na javnih prostorih so vsi ljudje »na preži«, iz prve pripravljeni, da se zaščitijo pred neznanci ali državo, nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Da se moraš braniti sam brez podpore drugih, je za mnoge grenka izkušnja iz zgodovine.
S sočlovekom se lahko bolje spoznaš, ko preideš iz javne v zasebno sfero. Takrat postane najbolj zanimivo. Tukaj nikomur ne bo prišlo na pamet reči, da je Rusija hladna država.
Rusi pogosto zamerijo. Ko sem prišel v Rusijo, na to nikakor nisem bil pripravljen. Gre za poseben način družbene komunikacije. Z drugimi besedami: Če bi rad, da tvoja občutja jemljejo resno, moraš biti užaljen in zameriti. Celo v službi.
Rusi so užaljeni ne samo zaradi kritike ali neizkazanega spoštovanja, ampak za karkoli. Ravno skozi zamero ljudje izražajo svoja čustva. Veste, tudi jaz sem sedaj užaljen. Najprej sem to delal zavestno, sedaj pa se pogosto slučajno ujamem pri misli, da nimam več popolnega nadzora nad svojimi čustvi.
Prijatelji pravijo, da sem se porusil. Kako se to odraža? Tako, da preklinjam. V nemščini preprosto ne moreš tako »sočno« preklinjati kot v ruščini, preprosto ne gre. Nemški nespodobni besednjak je v primerjavi z ruščino »vegetarijanski«. Če bi radi zares preklinjali, se naučite ruskih kletvic.
Z mojo rusko ženo sva ugotovila, da, kot kaže, jaz v Nemčiji nisem imel stoodstotno nemškega načina življenja, njeno življenje v Moskvi pa je imelo evropske poteze. Sedaj na primer ne morem sesti za mizo brez kruha. V Nemčiji se kruh da na mizo le za zajtrk ali večerjo, toda zelo redko k toplim jedem. V Rusiji pa je kruh vedno na mizi. Usvojil sem rusko kulturo pitja. Tako na primer ne morem piti brez zdravice. V Nemčiji ljudje pogosto začnejo piti kar takoj, ko je natočena pijača. Tukaj pa je zdravica posebna oblika združevanja vseh za mizo.
Živim v Moskvi, vendar mesta ne maram. Moskve ne moreš imeti rad: je prevelika, hrupna, agresivna. Pa hitro se spreminja. Komaj jo začneš imeti rad, pa je že čisto drugačna. Raje imam Peterburg, tako kot mnogi Evropejci. Tisto ni mesto resničnosti, ampak mesto sanj, ki si ga je od prvega do zadnjega izmislil človek.
V Rusiji morajo biti tujci pripravljeni na to, da jim angleščina ne bo pomagala, vsaj izven Moskve in Sankt Peterburga, niti v vsakdanji praksi niti pri spoznavanju države. V jeziku spoznaš, kaj državo drži skupaj. Na primer beseda obida (обида) – žalitev.
V ruščini ima ta beseda več pomenov kot v nemščini, težko je izbrati pravo ustreznico. »Mnje za djeržavu obidno,« («Мне за державу обидно», »Srce me boli za državo«) na primer reče junak v filmu Belo puščavsko sonce (Белое солнце пустыни), ki ga priporočam vsem tujcem. Kako naj v nemščini izberem točno ustreznico? Ruski jezik loči med besedama pravda (правда) in istina (истина). V nemščini je oboje ena beseda – resnica. Ali pa beseda zanuda (зануда). V nemščin za takega zoprnega človeka ni besede, ki bi imela povsem isti pomen!
Obstaja mnenje, da se je težko učiti ruščine. Ni povsem tako. Samo ne sme se dojemati, da proces poteka kontinuirano. Usvajanje jezika namreč poteka po sinusoidi: nekaj časa stopaš na mestu, potem v nekaj tednih napreduješ za več korakov. Kakšno odkritje so bila zame deležja! Z njimi tako kratko in elegantno izraziš svoje misli! Samo ne smeš odnehati.
V Rusiji živim že več kot četrt stoletja in pogosto me vprašajo, zakaj se ne vrnem v Nemčijo. Zaradi enega razloga: ljudi. Moja žena, prijatelji, bližnji. Ne morem reči, kakšen je moj odnos do Rusije. Imam odnos do določenih ljudi. Pa tudi do politike.
Vsi govorijo o skrivnostni ruski duši, vendar takega fenomena ni. Enako bi lahko govoril o nemški, francoski duši in tako dalje. V vsaki državi so posebnosti nacionalne mentalitete. Pojem »ruska duša« poskuša poudariti kompleksnost in raznovrstnost ruskih ljudi. To je kot povprečna temperatura v bolnišnici.
V Nemčiji je nedavno izšla moja knjiga z naslovom 111 razlogov, zakaj ljubiti Rusijo. V njej sem poskušal pojasniti Nemcem, kaj je Rusija. Sto enajst potez s čopičem na eni skupni sliki. Pišem o srečanjih z ljudmi, receptih, filmih, kriminalnem svetu in življenju »po ponjatjih«, o oblasti.
Moja prva dva postulata se glasita: »Rad imam Rusijo, ker je enolična,« in »Ker je tako raznovrstna.« To drži. Na Altaju in v Moskvi ljudje govorijo en jezik. V Nemčiji se zapelješ dvajset ali trideset kilometrov, pa že slišiš drugo narečje, vidiš drugo arhitekturo, včasih vam ponudijo celo drugačno hrano. V tem smislu je Rusija enolična. Toda v tej ogromni državi hkrati živi več kot 180 narodov, tukaj sta tako tundra kot skoraj subtropsko podnebje. Prav raznovrstnost in enoličnost oblikujeta nacionalni značaj.
Preberite še:
»Kar je za Rusa dobro, je za Nemca smrt«: Kaj se skriva za tem znamenitim izrekom?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
