Dve ženski stojita druga nasproti drugi v tradicionalnih kostumih. Ena ima v roki temen svinčnik za oči, s katerim si poskuša narisati nekaj, kar spominja na »Jokerjev nasmešek« iz Batmana.
»Asja, to moraš tako, poglej ...« reče druga v ruščini in s prsti pokaže, kako je treba – od enega konca lica do drugega. In Asja sledi navodilom. Črn svinčnik za sabo pusti sled na licu in ustnicah.
»Vau, prava Ainujka!« navdušeno vzklikne.
Obe sta prišli na japonski otok Hokkaido, kjer obstaja več rezervatov za Ainuje, starodavni narod, ki je nekoč poseljeval ogromna območja na obalah Tihega oceana, tudi na Japonskem, Sahalinu, Kurilskih otokih in jugu Kamčatke. Danes jih je po uradnih podatkih samo še okoli 25.000 na Japonskem in nekaj deset v Rusiji.
V Rusiji je o Ainujih znanega le malo. Podatke lahko preštejemo na prste ene roke: Ainuji so živeli na Daljnem vzhodu, skozi vso njihovo zgodovino so jih preganjali, v Rusiji pa so jih leta 1979 dobesedno izbrisali s seznama etničnih skupin. Tukaj se podatki o njih končajo.
Vendar Ainuji v Rusiji živijo še danes. Ti dve ženski, ki ju je posnel ruski fotograf z Daljnega vzhoda, radovedno opazujeta življenje v rezervatu, ki ga v Rusiji ni, in sramežljivo razlagata tamkajšnjim Ainujem, da znata tudi sami pravilno zlagati svoje kostume in ju ni treba učiti.
»Jokerjev nasmešek« je tetovaža ustnic, ki je značilna za ženske Ainujke. Deklicam so jo včasih začeli »risati« pri sedmih letih: z obrednim nožem so delali vreznine v kotih ustnic, vanje pa nato vdrgnili oglje. Vsako leto so nato dodali nekaj linij, »nasmešek« pa je dokončal ženin pred poroko. Obstajale so tudi tetovaže na rokah, a so jih spet imele samo ženske.
Danes tega ne počnejo več. Uporabljajo samo svinčnik in še to za večje praznike. Zadnja predstavnica Ainujev, tetovirana po tradicionalnem načinu, je umrla leta 1998 na Japonskem.
Značilnost moških je bila gosta poraščenost po obrazu. Dolge brke je bilo treba pri jedi držati s posebnimi palčkami. O obstoju teh »bradatih« ljudi lahko beremo že v starodavnih kitajskih zapisih iz 2. stoletja p. n. š. Ruski raziskovalec Kamčatke Stepan Krašeninnikov je Ainuje v 18. stoletju opredelil kot »volneno kulturo«. Vse to samo zaradi moških.
Obstaja še ena zanimiva reč: Ainuji so najprej bili bolj podobni Evropejcem kot pa Azijcem. Krašeninnikov in drugi ruski raziskovalci so jih opisovali kot ljudi, ki spominjajo na ruske temnokože kmete ali cigane, nikakor pa ne na Japonce, Kitajce ali Mongole. Razlog za to je treba iskati v izvoru Ainujev. A tukaj naletimo na še eno zanimivost – nihče zares ne ve, od kod so se vzeli.
Izvor Ainujev ocenjujejo na izpred 15.000 let, kar pomeni, da so starejši od Sumercev ali starih Egipčanov. Zato nekateri pravijo, da ne gre za etnično skupnost, ampak kar za »ainujsko raso«.
O izvoru Ainujev obstajata dve hipotezi. Prva, »severna«, pravi, da so prišli z območij, ki so jih kasneje naselili Mongoli in Kitajci. Po drugi hipotezi so predniki Ainujev prišli iz Polinezije, saj imajo s prebivalci Oceanije veliko skupnega v smislu obredov, noše, religije in tetovaž.
Ainuji so najverjetneje bili prvi staroselci japonskega otočja, čeprav na Japonskem to stališče ni najbolje sprejeto in se je v preteklosti poskušalo prikrivati. Med Japonci in Ainuji namreč vlada star spor okoli ozemelj. Staroselci so (kot je v navadi) izgubljali bitko za bitko, saj nikoli niso razvili državnosti ali organizirane vojske, in tako so jih vse bolj in bolj izrivali z otokov proti severu, čeprav so še v srednjem veku Ainuji naseljevali polovico Japonske.
»Tragedija mojega naroda je primerljiva samo s tragedijo severnoameriških staroselcev – Indijancev,« pravi Aleksej Nakamura, predsednik združenja kamčatskih Ainujev. Preganjala jih namreč ni samo Japonska.
V Ruskem imperiju so jim prepovedali, da se imenujejo Ainuji, saj so Japonci vsako ozemlje, na katerem so živeli staroselci, razglasili za del Japonske. Ainuji pa so živeli tako na otokih pod japonskim nadzorom kot na teh, ki si jih je lastila Rusija.
Na neki točki je razglašanje sebe za Ainuja postalo sramotno in celo nevarno. Mnogi so se asimilirali, začeli govoriti rusko in sprejeli pravoslavje. V očeh komunistov so bili Ainuji že pravzaprav Japonci, saj so zaradi mešanja prevzeli vse več aziatskih potez. »Tako se je zgodilo, da v Rusiji veljamo za Japonce, na Japonskem pa za Ruse,« razlaga Aleksej Nakamura, človek z ruskim imenom in japonskim priimkom.
Priimkov Ainuji zgodovinsko niso poznali, zato so jim pripenjali ruske in japonske, nekateri pa so jih kasneje sami poslovanili. Mnogi so to naredili v času stalinističnih represij. NKVD jim je odrekel državljanstvo, zaradi povezave z Japonci pa so bili obtoženi vohunstva in sodelovanja z Japonsko ter poslani v taborišča.
»Po drugi svetovni vojni se o Ainujih ni govorilo nikjer. Obstajal je skrivni ukaz Glavlita (glavnega cenzorskega organa) o prepovedi omenjanja etnije Ainujev v ZSSR,« pravi doktor zgodovine Aleksander Kostanov. Po kapitulaciji Japonske se je leta 1946 pojavilo vprašanje o repatriaciji japonskega prebivalstva in njihovi izselitvi z ruskega ozemlja. »Ainuje so jemali kot nekdanje podanike Ruskega in Japonskega imperija,« pravi Kostanov. In tako so skoraj vsi končali na Hokkaidu.
Med ruskim popisom leta 2010 se je za Ainuje izreklo 109 ljudi. Toda lokalne oblasti Kamčatskega kraja so ponovno zavrnile njihov vpis v register. Pred petimi leti so se Ainuji registrirali kot neprofitna organizacija, a jo je sodišče likvidiralo. Razlog? Uradno »Ainujev« ni, nobenih.
»To pomeni, da nimamo pravice do ribolova ali do ukvarjanja z lovom, za razliko od drugih majhnih narodov. Če odrinemo na morje v majhnem čolnu, je to že krivolov in dobimo visoko kazen,« pravi Nakamura.
Na Hokkaidu obstaja združenje Utari, mreža ainujskih izobraževalnih in kulturnih centrov s 55 podružnicami. V Rusiji Ainuji nimajo ničesar. Vsi učbeniki so v angleščini ali japonščini in pripeljani iz tujine. »Poskušali smo sodelovati z njimi (združenjem Utari), potem pa smo obupali. Vedno znova se namreč pojavi vprašanje Kurilskih otokov. Hočejo nas politizirati in prisiliti, da se opredelimo glede tega,« razlaga.
Ampak Ainuji nočejo biti politizirani. In zdi se, da tudi o svoji identiteti ne govorijo preveč radi. Po statističnih podatkih o japonski diaspori živi v Rusiji 2.134 Japoncev. Ta številka vključuje tudi ljudi z ainujskimi koreninami, ki pa se identificirajo kot Japonci, saj imajo tako zagotovljeno potovanje na Japonsko brez vize. Tako malo je Ainujev, ki potrebujejo prepoznavnost, da nanje opominjajo samo etnografi. Nakamura pravi, da je to verjetno njegov zadnji intervju, saj »nas nihče noče«.
Preberite še:
Pozabljeni narodi Rusije: Tofalari, rejci severnih jelenov iz sibirske tajge
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
