Kako sta oficir iz Etiopije in študent književnosti postala strojevodji moskovskega metroja

Worku Badasso: »Nočem se ločiti od metroja. Tam zgoraj sem že vse videl«

Mihail Počujev

Visokorasel in smejoč se Worku je skorajda že legenda moskovske podzemne železnice. Na vprašanje, kako se je znašel v podzemki (slengovsko za metro), odgovori skromno: »Čisto po slučaju.«

V sovjetskih časih je takrat mladi poročnik etiopske mornarice prišel v ZSSR na izmenjavo. Najprej leta 1985 v Gruzijo, nekaj let zatem pa v Azerbajdžan. Medtem ko se je Worku učil graditi socializem, pa je doma v Etiopiji izbruhnila državljanska vojna in vojaki »stare garniture« novi državi niso bili več potrebni. Njegova žena in otroci so ostali v Etiopiji, v Rusijo niso hoteli. A po nekaj tednih je razpadla tudi Sovjetska zveza in tuje študente so iz Bakuja (v zdaj samostojnem Azerbajdžanu) poslali v Moskvo.

V prestolnici je dobil status begunca in dovoljenje za delo, ki pa ga je bilo v obdobju hude krize, ki je sledila razpadu ZSSR, težko izkoristiti. Takrat mu je njegova ruska prijateljica Olga svetovala, naj poskusi v metroju, saj se je dobro spoznal na tehniko. Po pol leta usposabljanja je nekdanji mornariški častnik osvojil teorijo in postal pomočnik strojevodje.

»Prvič je bilo nenavadno in celo malo boječe. A vojaške navade ti pri delu strojevodje pomagajo. Tukaj je potrebna odpornost na stres, vojaška disciplina in želja po delu,« razlaga Worku.

Med službo se je hkrati vpisal na moskovsko Univerzo za transport (MIIT), da bi se izšolal za inženirja. A študij ob delu se je izkazal za zelo napornega in tako je leta 1999 dal odpoved.

Mihail Počujev

Do leta 2010, ko se je odločil vrniti v metro, si je Worku nabral delovne izkušnje v logističnem podjetju v Moskvi in Sočiju, se poročil z Olgo in dobil rusko državljanstvo. Ponovno je moral prehoditi pot od pomočnika do strojevodje 1. razreda in danes je z življenjem povsem zadovoljen: »Upravljati vlak je zanimivo, plača pa je dobra.« Poleg tega, kot pravi, se mu na srečo še nikoli do zdaj ni zgodila kakšna izjemna situacija.

Pri svojih 62 letih sicer že počasi razmišlja o zaključku kariere strojevodje. »Ko si mlad, ne čutiš bremena, pri mojih letih pa je že malo težko.« Namesto tega bi delo nadaljeval v servisnem depoju: »Kljub temu se ne želim posloviti od metroja. Tam zgoraj nad zemljo sem že vse videl.«

Anton Hlinin: »O Dostojevskem sem že povedal, vlaki pa so mi ljubi že iz otroštva«

Mihail Počujev

Anton je študiral ruski jezik in literaturo na Moskovski državni univerzi (MGU) in 1,5 leta obiskoval celo doktorski študij, a v nekem trenutku je ugotovil, da se mora ustaviti. Ko ga spoznate, deluje zelo resna oseba, vse dokler vam ne obrne hrbta in mu iz-za ovratnika uniforme pogleda dolga rokerska kitka.
»Na univerzi sem se ukvarjal s temo, ki se mi je zdela zelo zanimiva – Dojemanje del Dostojevskega v skandinavskih državah. Tam velja za glavnega pisatelja,« pravi Anton. »Temo sem pograbil z velikim zanosom, a sem med pisanjem ugotovil, da je že nekdo pred mano o tem podrobno pisal. Totalno razočaranje!«

Z znanostjo se Anton več ne želi ukvarjati, a književnost obožuje še danes. Piše tudi članke, čeprav na temo železnic. Leta 2007 se je odločil, da si bo izpolnil otroške sanje in postal strojevodja.

»Že od petega leta naprej obožujem železnico. Moj prvi otroški spomin je lokomotiva, ki stoji na tirih.«
Danes Anton šteje 40 let in pred kratkim je bil povišan v strojevodjo 2. razreda, potem ko je na profesionalnem tekmovanju prišel med najboljše tri. Za razliko od kolega Workuja pa se je med opravljanjem dela moral že večkrat soočiti z ekstremnimi situacijami.

»Nekoč je na postaji Park pobjedi (Park zmage) na tire padel nek potnik, a sem uspel pravočasno ustaviti vlak. Obstajajo tudi avanturisti, ki iščejo adrenalin in pri tem tvegajo svojo glavo. Kot otrok sem obiskoval modelarski krožek, nato sem se ukvarjal z literaturo. Imel sem nekaj, s čimer sem se ukvarjal. Ti pa očitno ne vedo, kaj bi sami s sabo,« pravi Anton.

Mihail Počujev

A ne glede na to Anton zatrjuje, da niti malo ne obžaluje, da je zamenjal poklic, čeprav zdaj vlake že sanja. »Včasih so me tlačile more, da sem prevozil rdečo luč in iztiril vlak, danes pa že normalno spim.«
Na vprašanje, ali mu znanje književnosti pomaga pri delu, Anton odgovori po filozofsko: »V življenju pomaga splošna razgledanost. Služba pa je del življenja.«

Vadim Kalugin: »V času konice prevažam 2.000 potnikov«

Mihail Počujev

Ko pogledate tega mladostnega in visokoraslega možakarja, težko verjamete, da je eden od strojevodij z najdaljšim stažem v moskovskem metroju, veteran svoje službe. Vadim ima vsega 55 let, a je večino svojega življenja preživel v »podzemlju«. Danes je strojevodja 1. razreda, službo pa je začel po priporočilu svoje bodoče tašče, takoj zatem, ko je prišel iz vojske.

»Tašča je delala z letali in je vedela, kaj pomeni odgovornost. Pa tudi uniforma strojevodij ji je bila všeč,« se spominja Vadim. »Mimogrede, včasih nam pravijo kar ’’podzemni piloti’’. A pilot prevaža samo kakšnih 300 potnikov, jaz pa v času prometne konice več kot 2.000. Torej imam celo večjo odgovornost!«

Po njegovem mnenju je moskovski metro najlepša in najzanesljivejša podzemna železnica. »Celo v 90-ih v času krize, ko mnogi niso prejemali plač, so strojevodjem vselej plačali, vlaki pa so vozili po voznem redu. Nenazadnje, če se ustavi metro, se ustavi vsa Moskva.«

Mihail Počujev

Vadim pravi, da je pri njegovem delu najpomembnejše strogo slediti navodilom. »V metroju se vse dogaja s svetlobno hitrostjo. Strojevodja nima pravice do napake. V svoji 34-letni karieri nisem bil niti enkrat oštet,« pravi in dodaja, da kljub vsemu razmišlja, da bi naslednje leto odšel v pokoj.

Preberite še:

Zakaj vlaki moskovskega metroja vozijo vsakih 90 sekund?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.