Stvari, zaradi katerih Moskovčani sovražijo svoje mesto

Legion Media; Komsomolskaja Pravda/Global Look Press
Prebivalci ruske prestolnice ne sovražijo svojega mesta na splošno. So v bistvu prvi, ki se bodo postavili zanj in dokazovali, da je najboljše mesto v Rusiji in morda celo na svetu. A nič ni popolno in tudi oni se tega zavedajo. Tukaj je nekaj posebnosti ruske prestolnice, ki njene prebivalce najbolj motijo.

Na metroju ni košev za smeti

Da ne bo pomote, moskovski metro je fantastičen in domačini to dobro vedo tudi sami. A hkrati to ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Na primer pomanjkanje košev za smeti, na katerega se je hočeš-nočeš treba navaditi, kljub temu da tega nihče ne mara. »Že od nekdaj zavijam žvečilne v listke od vozovnic. Imam jih ogromno. Kot začasni koš mi služi kar nahrbtnik, dokler ne stopim ven na ulico,« pravi Marija.

Koše za smeti so umaknili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi preventive pred terorističnimi napadi.

Pomanjkanje poceni in dobre ulične hrane

Če nimate denarja, je življenje v Moskvi vaja zategovanja pasu. Težava ni v pomanjkanju hrane ali veleblagovnic, prav tako ne manjka restavracij in gastronomskih atrakcij. Stvar je v pomanjkanju dobre in poceni ulične hrane. Seveda je zmeraj na voljo McDonalds ali Burger King, a nezdrava hitra hrana s tekočega traku ni tisto, kar imamo v mislih. Poceni hrano sicer lahko najdete, vendar je potrebnega ogromno iskanja na spletu in raziskovanja peš. Na »ruskem Facebooku« Vkontakte obstaja celo skupina, kjer si Moskovčani izmenjujejo izkušnje o najpogostejši lokalni ulični hrani – kavkaškem girosu (meso v kruhu lavaš), saj boste karkoli drugega zelo težko našli.

»Lepota« Moskva Cityja

To je v bistvu nek paradoks. Moskovčani so se dolgo časa trudili, da bi svojo prestolnico napravili v sodobno evropsko mesto, a po drugi strani ne prenašajo Moskovskega mednarodnega poslovnega centra (Moskva City) z njegovimi steklenimi stolpnicami v zahodnem stilu.

Moskva City ima precej več nasprotnikov kot podpornikov. Nekateri se ne morejo sprijazniti s tem, da je bil zavoljo stekla in jekla porušen del zgodovinskega mesta, drugi pa teh stolpnic preprosto ne prenašajo: »Kot prvo, to je popolnoma brezdušen kraj, kjer se počutiš kot mravlja v neki distopični prihodnosti. Kot drugo, infrastruktura je grozna in težko se orientiraš v tem labirintu. Preden parkiraš in ugotoviš, kam moraš iti, bi najraje eksplodiral,« pravi Aleksej Averjanov, domačin.

Ljudje z nahrbtniki

Obstajajo stvari na moskovskem metroju, ki jih nihče ne prenaša, in ena od teh so nahrbtniki. Ne, ne prevelike vrečke, ne ljudje s kovčki sredi dnevne konice niti dostavljavci hrane, ki nosijo družinske pice, ampak nahrbtniki. »Ljudje z nahrbtniki se soočajo z neverjetno agresijo na metroju. To je prava diskriminacija. Vstopite na vlak z ogromno vrečo čez ramo in vse bo v redu. Če imate nahrbtnik pa ste takoj sovražnik ljudstva št. 1,« pravi Holly Roberts, soustanoviteljica britanskega vrtca Britannia School, ki je v Moskvi živela več kot deset let.

Tlakovci

Redna preplastitev cest je v Rusiji že nacionalni šport. Aktualni trend, ki traja že deset let in povzroča bes tudi pri najbolj umirjenih ljudeh, je zamenjava asfalta s tlakovci. Obenem je to dobra priložnost, da se naučite ruskih kletvic, če se sprehajate po mestu v družbi domačinov. Nekateri namreč ne razumejo, zakaj za vraga je treba preplastiti celo mesto s tlakovci, ko pa asfalt sploh še ni dotrajan.

Včasih vse skupaj meji že na nadrealizem: »Zjutraj položijo tlakovce, zvečer pa jih odstranijo. Nihče še ni dognal smisla tega svetega rituala.« Take in podobne zapise najdemo na ruskih forumih poleg številnih priloženih fotografij. Mestne oblasti so sicer podale že več razlag, a besede same pač ne morejo pospešiti prometa.

Zastoji in parkiranje

To je nepremostljiva nesreča vsakega domačina, saj je v mestu toliko voznikov in motoristov, da vsi pač ne morejo naenkrat na ceste, ne glede na to, kako domiselno in spretno so te speljane. Zadnja preobrazba centra mesta je samo še prilila olja na ogenj, saj so bili mnogi pločniki razširjeni na račun cest: »Zakaj potrebujemo tako noro široke pločnike za dobesedno dva človeka?« se jezno sprašuje Vladimir.
Uvedba plačljivih parkirišč v centru mesta je prav tako mnoge razbesnela (čeprav je njihov namen redčenje prometa na cestah): »Plačljiva parkirišča so morda prava rešitev, a ko se pelješ v center in hočeš pustiti svoj avto za 5 ali 10 minut, tega ne moreš storiti nikjer!« dodaja Vladimir. Večne bitke za parkirišča pred stanovanjskimi bloki (vključno z rezanjem gum) so postale že klasika.

Kip Petra Velikega

Spomenik Petru I., ki ga je zasnoval kipar Zurab Tsereteli, stoji na umetnem otoku (ki mu domačini pravijo Strelka) na reki Moskvi in je prezir mnogih Moskovčanov. Od njegove postavitve leta 1997 se domačini nikakor niso mogli navaditi nanj in pozivi k odstranitvi so zmeraj aktualni. Ampak, zakaj? »Spomenik je bil originalno zasnovan za New York ne za Moskvo. In originalno bi tam moral biti Kolumb ne pa Peter. Ko je New York z obrazložitvijo, da že imajo kip svobode, zavrnil ponudbo, so Kolumba preprosto obglavili in na telo namestili glavo Petra Velikega. To tudi pojasnjuje, zakaj Peter nosi špansko opravo iz 15. stoletja. Kakorkoli, že sama struktura je precej grda in je bila namenjena temu, da gleda ven na odprto morje, vsaj kilometer od obale. A v Moskvi je končal na bregu dokaj ozke reke,« razlaga arhitekt Maks Kučinski.

Ljudje sardine

Zaradi njih zamuja podzemna, strojevodje pa z njimi bijejo stalne bitke, da pravočasno odpeljejo s postaj.
»Imajo celo pomagače. Navadno tipe, ki stojijo na vratih, in ko vidijo nekoga, da teče, da bi ujel vlak, držijo vrata odprta. A posamezni vlaki imajo različna vrata z različno stopnjo občutljivosti. Pogosto se zgodi, da mora vlak po teh podvigih na servis skupaj s preko 2.000 potniki na krovu. In to samo zaradi enega frajerja, ki ni mogel počakati dve minuti na naslednji vlak,« je na nekem forumu zapisal strojevodja moskovskega metroja.

Brezdušne stolpnice

Moskvo pogosto obtožujejo, da ji manjka udobja. Obstaja tudi fraza – Moskva ni za življenje ampak za denar. S to frazo je mišljeno, da mesto sicer omogoča zaslužek, a življenjski pogoji niso najboljši. Delni krivci za to so tudi stolpnice.

»Nikoli ne bom razumel, zakaj v največji državi na svetu (po površini) gradijo 20-nadstropne stanovanjske stolpnice. Preostali svet je takšne zgradbe opustil že v sedemdesetih letih. Prebivalci teh stolpnic ne morejo vzpostaviti sosedskih odnosov ali spoznavati drug drugega. Svoje prispeva tudi sama arhitektura, ki prebivalcem daje občutek ničvrednosti,« pravi domačin Bulat Mingulov.

Preberite še:

Kako se izogniti prevaram moskovskih taksistov?

MNENJE: Sovražim ljudi na moskovskem metroju!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke