Bila sem na smučanju v Avstriji in se vrnila domov 8. marca 2020. Že istega večera se mi je temperatura povišala na 37,6 in poklicala sem zdravnika. Ta je prišel in vzel bris. Naslednji dan je ponovno prišel in vzel še enega. Tretji dan so me poklicali iz bolnišnice in rekli, da jim rezultati analize »niso všeč«, zato so pome poslali rešilca, ki me je odpeljal v bolnišnico. Z mano sta mogla tudi oba sinova (11 in 17 let).
Po prihodu so mi vzeli še mnogo vzorcev in takoj predpisali antibiotike. Otrokoma so dali protivirusne tablete. Glede analize niso rekli nič. Hranili so nas dobro. Hrano so dostavljali iz hodnika, jaz pa sem jo prevzemala iz posebnega zaščitenega prostora. Fizičnega stika z zunanjim svetom nisem imela. Zdravniki so prihajali k meni v zaščitnih skafandrih, ven me niso spuščali.
Šele osmi dan po vzetem prvem brisu sem izvedela, da imamo jaz in moja otroka koronavirus.
Že ob samem prihodu v bolnišnico sem prosila, da mene in otroka nastanijo ločeno. Onadva nista imela nobenih znakov bolezni. Zdaj se pogovarjamo le po telefonu.
Najhuje je v nedeljo. Takrat je v bolnišnici še tišje kot ponavadi. Sprašuješ se, kaj neki početi med zajtrkom in kosilom.
Ko se mi je stanje začelo izboljševati, sem začela delati vaje, najprej dihalne. Za zdaj še ničesar ne razumem, a redno ponavljam za vadbenimi videi na Youtubu. Začela sem delati »plank«. Ne bom izdala kako dolgo, a upam, da bom vedno boljša. Berem tudi knjige in gledam filme. Končno sem uspela pogledati Parazita.
Po nekaj dneh mi je zdravnik povedal, da so v bolnišnici vzpostavili lasten laboratorij za testiranje na koronavirus. Do takrat so morali namreč vse vzorce pošiljati na analizo v Novosibirsk, zato tako dolgo ni bilo rezultatov.
Smilijo se mi zdravniki in medicinske sestre. V zaščitnih oblekah jim je neudobno, maske pa dezinficirajo s klorom, zaradi česar se jim neprestano solzijo oči.
V bolnici sem že tretji teden. Jaz in otroka smo praktično ozdraveli. A preden nas odpustijo domov, morata biti dva zaporedna testa na covid-19 negativna. In tako zdaj čakamo …
Z ženo sva priletela 10. marca iz Barcelone. Na letališču ni bilo nobene kontrole, temperature potnikov niso merili. Mirno sva šla skozi mejni nadzor in odšla domov.
13. marca se mi je povišala temperatura na 38,3 in začelo mi je teči iz nosu. Poklical sem in prišla je ekipa nujne medicinske pomoči, ki mi je vzela bris. Čez dva dni so mi sporočili, da sem pozitiven na koronavirus in še isti dan so me odpeljali v bolnišnico. Žena je bila negativna, a je ves čas čakala v samoizolaciji. Od včeraj lahko zapušča hišo.
Prvi teden nisem dobival praktično nobenih zdravil, samo ležal sem v postelji, jedel, gledal televizijo, se pogovarjal po Skypu z inštruktorjem angleščine, si dopisoval s prijatelji. V nedeljo 22. marca so mi prinesli preparat ribavirin, s katerim sicer zdravijo hepatitis C. Doza je bila večja – 10 tabletk namesto dveh. Še medicinska sestra se je začudila takšni dozi, nakar je odhitela k dežurnemu zdravniku, on pa ji je potrdil, da ne gre za napako.
Pacienti v bolnici imajo svoj pogovor na messengerju, kjer se pogovarjajo o svojih težavah. Danes v njem sodeluje že 90 ljudi. Ljudje se pritožujejo, da jih od tablet boli hrbet, muči jih utrujenost in imajo suhe oči. Poleg tega je treba po jemanju zdravil pol leta uporabljati zaščito pri spolnih odnosih, midva z ženo pa sva ravno načrtovala otroke …
Zaradi vsega tega sem nehal jemati tablete. V ponedeljek se je vrnil moj zdravnik in mi pritrdil, da jih ne rabim več jemati, ker se je moje zdravstveno stanje izboljšalo. Predlagal mi je alternativo – arbidol. Tega do zdaj niti enkrat nisem vzel, saj se mi zdi, da sem že ozdravel. Čutim, da se je organizem sam uspešno spopadel z virusom in da ga pri tem ne gre motiti.
24. marca so me še enkrat testirali na covid-19. Če bo test negativen, bo 29. marca opravljen še en. Po dveh negativnih testih me bodo odpustili – upam, da se kmalu vrnem k ženi.
Obiskujem dodatne izobraževalne tečaje v tujini, zato sem mnogo potovala po Evropi. Zelo me je skrbelo, da se bom nekje na poti okužila z virusom. Na filmskem festivalu v Berlinu nam je ob vsakem kašlju iz občinstva malo zastalo srce. Nato smo odšli naprej v London. Tam se je vse zdelo bolj sproščeno, v mestu je bilo živahno. A tik pred zaključkom našega bivanja tam, so nam rekli, da je seminar prekinjen in se moramo vrniti domov. Na prestopnem letu v Helsinke se mi je povišala temperatura. Mislila sem, da je to zaradi živcev.
Na letališče Šeremetjevo v Moskvi sem pristala 17. marca. Na letalu so vsem izmerili telesno temperaturo (meni je takrat ponovno padla) in nam dali za izpolniti obrazce. Nato sem odšla do laborantov, ki so mi vzeli bris iz grla in nosu ter me odpravili v karanteno.
V domači samoizolaciji sem bila do 22. marca. Čutila sem prehlad, a nič več od tega. Zvečer pa je pome prišla nujna medicinska pomoč in me odpeljala v bolnico v Kommunarki. Povedali so mi, da sem bila pozitivna na testiranju za koronavirus. V bolnici so me še enkrat testirali in odpravili spat.
Ponoči mi je temperatura narasla na 38,4 stopinje. Kašljala sem tako zelo, da sem mislila, da mi bo izpahnilo čeljust, od kašlja me je sililo že na bruhanje. Skoraj celo noč nisem mogla zaspati. Vseskozi sem preverjala, da v kašlju ni slučajno krvi. Imela sem občutek, da imam namesto grla velik kos mesa.
Zjutraj sem imela 37,6 vročine. Ves dan sem spala in se pogosto zbujala. Kašelj je postajal vse bolj vlažen.
Nepričakovano so se pojavili še problemi z blatom, zato sem se morala odreči kosilu. Mama mi je zvečer poslala banane, mandarine in čokolado – vedno, ko sem bolna, si želim čokolado.
23. marca so mi sporočili, da imam pljučnico. Zvečer so me začeli zdraviti z antibiotiki. Medicinske sestre in zdravniki so mi posvečali mnogo pozornosti, pogosto so prihajali, mi vključili brezžično omrežje in celo obljubili, da bodo prilagodili temperaturo v sobi. Bilo je namreč zelo zadušljivo. Danes že manj kašljam.
Vročina mi je padla na 37, a čutim slabotnost, želim samo spati. Apetita nimam.
Iskreno povedano, trenutno nimam niti dovolj moči, da bi gledala filme ali brala, celo sedeti mi je težko. Ko mi bo bolje, bom poskusila poslušati predavanja. Kolegi so se že začeli učiti preko spleta in tudi jaz ne želim izpustiti predavanj.
1. marca je bil potrjen prvi primer okužbe z novim koronavirusom v Moskvi. Oboleli je bil David Berov, ki se je pred tem vrnil iz Italije. Takole je opisal svojo izkušnjo.
»Namestili so me v 1. infekcijsko bolnico v Moskvi. Do takrat sem bil v stiku le s člani družine. Vsi so že v karanteni v raznih bolnicah. Simptomov nimajo, prvi testi so bili negativni.«
»Mnogo vprašanj zbuja način, kako te dostavijo v karanteno. Moji družini so najprej rekli, da bodo vzeli brise na domu. Nato so prišli in jih v policijskem spremstvu odvedli do infekcijske klinike ter jih dali v izolacijo,« je Berov zapisal na Instagramu.
5. marca so po tretjem opravljenem testu pri njemu potrdili okužbo s koronavirusom.
»Odkrili so ga [virus] v slini. Pravijo, da je bil zelo slabo viden. Zdravili so me glede na simptome. V mojem primeru je to bil lahek kašelj, vse ostalo je bilo v redu. Temperature že dolgo nimam več, splošno počutje je povsem v redu,« je napisal Berov.
7. marca so ga odpustili iz bolnice. Kasneje je dal intervju za spletni portal Lenta.ru, kjer se je razgovoril o odnosu do pacientov v bolnici in svojem počutju.
»Odnos osebja je bil zelo korekten. Bil sem deležen potrebne pozornosti in sočustvovanja s strani zdravniškega osebja /.../ Zdi se mi, kot da sem prebolel lahen prehlad in nič več. V bistvu še zdaj ne razumem čisto, kaj natančno sem prebolel. Nenazadnje sem bil dvakrat negativen na testiranju,« je povedal v intervjuju.
Kot pravi, se bo zdaj vrnil na delo, njegova mama pa je odpotovala na Krim k babici in dedku, da »malo zadiha na svežem zraku«. Ob tem poudarja, da je virus vendarle treba jemati resno.
»Ne morem in ne bom rekel, da ni razloga za zaskrbljenost nad tem virusom. Moja zgodba je pač samo moja, a morda bo komu ob prebiranju tega lažje. Moj imunski sistem je očitno bil dovolj močan, da je premagal okužbo. A na splošno menim, da nismo nujno gospodarji lastnega telesa. Povsod okoli nas mrgoli virusov in mikroorganizmov. Kdove, s kakšnimi vse se bomo še srečali in kakšne bodo posledice,« je še dodal.
Preberite še:
Trije "karantenski" ruski koncerti, ki si jih lahko ogledate doma
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
