V ljudskem izročilu Kalmikov, ljudstva na jugu Rusije, se pojavlja Beli starec, gospodar zemlje in zaščitnik vseh živih bitij. Pogosto ga upodabljajo z njegovo zvesto spremljevalko – majhno sajgo, ki je njegovo najljubše bitje. Sajge izgledajo dokaj nenavadno; so majhni sodoprsti kopitarji z napihnjenimi nosnicami, podobnimi grbi, samci pa se od samic razlikujejo po rogovih.
Na svetu je ostalo le malo živalskih vrst, ki so živele že v času mamutov. To so med drugim moškatno govedo, zobri in severni jeleni. A med njimi se je nekako znašla tudi krotka in plašna sajga, ki tehta manj kot 40 kilogramov in se prehranjuje z vršički sočnih rastlin. Pravijo ji tudi stepska antilopa, saj živi izključno v stepi.
Vsi poskusi udomačitve sajg so se neslavno končali. Za razliko od jelenov in bizonov namreč sajge potrebujejo konstantno gibanje po odprtem območju.
Še pred 200 leti jih je bilo mogoče srečati v stepskih območjih na zahodu Ukrajine in vse tja do Kitajske, ko pa se je začel človek aktivno naseljevati v stepi, so se živali morale umakniti.
Sajge danes najdemo v Rusiji (v Kalmikiji in Astrahanski regiji) ter na območju nekdanjih sovjetskih republik, kjer so obsežna stepska območja. Največ jih je v Kazahstanu (800.000), v Rusiji jih živi 14.000, v Mongoliji okoli 10.000, v Ukrajini pa uradno 5.000, a ta številka je v resnici najbrž precej manjša.
Sajge pri vodnem zajetju skupaj s stepsko mačko. Še ne tako dolgo nazaj bi na njenem mestu lahko bil kaspijski tiger, ki je v teh krajih živel še v petdesetih letih prejšnjega stoletja:
Populacija sajg se je skrčila v glavnem zaradi divjih lovcev, ki jih lovijo zaradi rogov. V tradicionalni vzhodni medicini namreč velja, da rogovi sajge pomagajo pri zdravljenju raznih bolezni, lajšajo glavobol in preprečujejo krče. Rogovi samca sajge se drago prodajajo na Kitajskem, kjer po tovrstni medicini še danes vlada veliko povpraševanje.
Oblasti so se s krivolovom borile že v sovjetskih časih. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so sajge že skoraj izginile, a je naravovarstvenikom v petdesetih letih uspelo okrepiti njihovo populacijo, ki je štela več kot milijon živali. A nato se je lov na stepsko antilopo znova obudil, zato je ta danes pod državno zaščito.
V Kazahstanu je leta 2003 živelo vsega 20.000 sajg, lani pa se je njihova populacija dvignila na 800.000.
V Rusiji je bil leta 1990 za zaščito teh živali na območju republike Kalmikije ustanovljen narodni park Čornije zemlji. To je danes glavni habitat sajg v Rusiji.
"Skupaj z organi pregona bijemo borbo s prekupčevalci. Sajga je na rdečem seznamu ogroženih vrst in divjim lovcem grozi 2 do 8 let zapora ter kazen v višini 27.000 dolarjev," pravi namestnica direktorja narodnega parka Tatjana Kotorova.
V zadnjih letih se je število sajg v narodnem parku povečalo za večkrat in doseglo 14.000 osebkov. Oskrbniki parka pravijo, da se je število sajg tako povečalo, da se je populacija začela samostojno širiti proti severu.
A pojavil se je nov problem – električni pastirji, ki jih postavljajo lokalni kmetje za svoje črede ovac. Sajge so namreč izredno hitre živali, ki lahko dosežejo 80 km/h, in če jim na poti stoji električni pastir, ga ne uspejo zmeraj pravočasno opaziti, kar se zanje pogosto konča tragično.
"Kmete prepričujemo, naj ne postavljajo električnih pastirjev, saj imamo vendar opravka z divjo naravo in sajge bi se morale imeti možnost prosto gibati," pravi Tatjana.
Narava je poskrbela, da se sajge v stepi počutijo kot doma. Med hitrim tekom v čredi se dviguje ogromno prahu, sajge pa lahko po zaslugi grbastega nosu kljub temu brez težav dihajo. Njihove nosnice so tudi od znotraj prekrite z dlako, ki filtrira prašne delce.
S pomočjo nosu pa lahko sajge tudi trobijo, skoraj tako kot sloni. To je še posebej običajno v paritvenem obdobju (ruk); samec sajge lahko raztegne nos in tako ustvari bolj nizek ton. V naravi pa velja, da nižji, kot je ton, večja je žival. Samec na ta način pokaže svojemu tekmecu, da je večji in strašnejši od njega, kljub temu da so sajge po svoji naravi dokaj plašne. Ampak, za nevesto se pa vendarle splača potruditi! Skozi ta proces morajo samci sicer večkrat, saj držijo harem več samic naenkrat.
Tako pa izgleda bitka samcev v paritvenem obdobju:
Ruk pri sajgah poteka novembra in decembra. Čeprav je samic na nekem območju več kot dovolj, se bodo samci zanje spopadali. Če "glasovni" spopad nasprotnika ne odžene, se samca spustita v boj z rogovi. Zmagovalec dobi cel harem. A če je nekdaj bilo v enem haremu med 15 in 20 samic, jih je zaradi krivolova danes po 30.
V času parjenja nekateri samci izgubijo na moči, začnejo se slabše prehranjevati in tako postanejo lahka tarča za svojega edinega naravnega sovražnika – stepskega volka. "Samci se žrtvujejo, da volkovi ne bi napadali brejih samic in se lahko rod nadaljuje," pojasnjuje Tatjana.
Mimogrede, mladiči sajge lahko tekajo naokoli že samo nekaj ur po skotitvi.
Sajge so plašne živali, ki se ljudi najraje izogibajo, zato jih v narodnem parku Čornije zemlji lahko opazujemo samo iz posebne opazovalnice. "Če želite videti sajge, vam priporočamo, da pridete, kadar je vroče, ko pridejo do napajališča in se vam približajo dobesedno na razdaljo iztegnjene roke," pravi Tatjana.
Pozimi so sajge manj opazne, saj menjajo kožuh v črno-bel odtenek. Tako se zlijejo z okolico in jih je precej težje opaziti.
Preberite še: Katere vrste medvedov živijo v Rusiji? (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.