Kaspijski tiger
Helmut Diller/WWF
Kaspijski tiger v berlinskem zoološkem vrtu, 1899
javno lastništvoTigri imajo navadno raje džungle in toplo podnebje, a naseljujejo tudi Daljni vzhod, kjer prebiva najsevernejša vrsta tigra - priljubljeni amurski oz. sibirski tiger, ki dobro prenaša mraz. Še pred manj kot stoletjem pa je njegov bratranec zakavkaški ali turanski tiger naseljeval tudi območja na Kavkazu, v Kazahstanu ter Turčije in zahodne Kitajske.
To so bili izredno veliki plenilci, ki so tehtali do dve toni (nekoliko manj od amurskih). Prepoznavni so bili po svetlo oranžnem kožuhu, živeli pa so na rečnih bregovih med gostim trstičevjem. Pozimi so tigri dobili "zalizce". Posamezen tiger je lahko v iskanju hrane v enem dnevu prehodil do sto kilometrov.
V 19. stoletju se je na območja, kjer so živeli tigri, razširilo poljedelstvo in ti plenilci so praktično izginili, še posebej zato, ker so bili podvrženi lovu.
Po nekaterih podatkih naj bi poslednjega turanskega tigra opazili leta 1958 v Tadžikistanu, po drugih pa naj bi še sredi sedemdesetih živel na območju Turčije. Kakorkoli že, ta vrsta že davno velja za izumrlo.
Sodobni znanstveniki so dokazali genetsko sorodstvo daljnovzhodnih tigrov s kaspijsko populacijo, kar jih je napeljalo na idejo, da bi lahko tigre znova razširilo v Srednjo Azijo.
Edina znana fotografija živega kavkaškega zobra
E. K. Junter, konec 19. stoletja/Iz arhiva S. A. Trepeta/javno lastništvoZobri so najstarejši biki na planetu, saj so živeli že v času mamutov. Populacijo zobrov sta tvorili dve vrsti - divja kavkaška in ravninska. Kavkaški je bil manjši po velikosti in je imel temnejšo ter bolj skodrano dlako. Zobri so bili nekdaj dokaj pogosti v evropskih gozdovih, že v začetku 20. stoletja pa so se zaradi lova znašli tik pred izumrtjem. Kljub temu je ravninskega zobra po zaslugi živalskih vrtov še uspelo rešiti.
Usoda kavkaškega zobra pa je bila žalostna. Živel je v gorskih gozdovih Velikega Kavkaza, z vsakim desetletjem pa se je njegovo število krčilo. Če je bilo še sredi 19. stoletja 2.000 osebkov, jih je začetek 20. stoletja dočakalo vsega 500. Zadnjega divjega kavkaškega zobra so ubili pastirji na gori Alous (Krasnodarsko območje) leta 1927.
Po tem je v ZSSR ostala le ena vrsta zobra - mešanica kavkaškega in ravninskega. Čistokrvne populacije ni bilo več mogoče obnoviti, je pa sovjetskim znanstvenikom preko selekcije uspelo vzgojiti ravninsko-kavkaškega zobra, ki je zasedel ekološki prostor svojega nekdanjega kavkaškega sorodnika. Nova vrsta zobrov od štiridesetih let naprej prosto živi v Kavkaškem narodnem parku. Velik del zobrov se je privadil življenju na višini do 3.000 metrov in se nižje spušča le v hladnejšem obdobju leta.
Še ena žival, ki je nekoč naseljevala gore, je kavkaški los. Losi na splošno veljajo za severne živali, a še pred nekaj stoletji je južna meja njihovega ozemlja segala do Zakavkazja. Kavkaški los je bil na splošno podoben navadnemu evropskemu, čeravno je bil po velikosti manjši. Znano je, da je bil zelo razširjen v okolici Kubana in na Kavkazu, že v 19. stoletju pa je populacija začela naglo upadati.
O tem, kako je izgledal, lahko znanstveniki danes sodijo samo po ostankih, saj so lovci to podvrsto losa v začetku 20. stoletja popolnoma iztrebili.
Po drugi svetovni vojni je v Sovjetski zvezi kritično primanjkovalo službenih psov in tako so se kinologi lotili vzreje novih pasem. Edna med njimi je bil moskovski potapljač, ki so ga ustvarili v vzrejališču Rdeča zvezda (Krasnaja zvjezda).
Novo pasmo so ustvarili iz novofundlandca, ki pa je dobil bolj grob kožuh (zaradi surovejšega podnebja) in zelo razvito muskulaturo. Sprva so jih križali z nemškimi ovčarji, nato pa med sabo.
Moskovskega potapljača so prvič predstavili na pasji razstavi leta 1955, a v službi se niso kdove kako izkazali. Nekaj časa so jih nameravali uporabljati kot reševalne pse iz vode, a namesto da bi reševali ljudi, so jih psi začeli napadati. Leta 1979 se je vzreja teh živali dokončno končala, saj mednarodna skupnost pasme ni priznala. V poznem sovjetskem obdobju so jih še zmeraj vzrejali ljubiteljski kinologi. Ne glede na to pa danes očitno ni ostalo nobenega moskovskega potapljača več.
Še ena izumrla pasma je moskovska doga, ki so jo prav tako vzrejali za službene namene. Doge so križali z vzhodnoevropskimi ovčarji in na koncu je moskovska doga dobila oranžen okrasek doge ter klinasto obliko glave po ovčarju. Sovjetski kinologi so leta 1960 pa pasmo uvedli standard.
V Priročniku za vzrejo psov, avtorjev P. A. Zavodčikova, V. V. Kurbatova, A. P. Mazovera in V. P. Nazarova (1960) je opisan standard pasme fotografijo; višina psa je morala biti vsaj 65 cm, imeti je moral močan skelet, razvite mišice, gosto dlako, oranžkasto barvo dlake in črno masko. A pasma se na koncu ni obdržala, saj so legla bila zmeraj zelo različna in tako je moskovska doga izginila v pozabo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
