Se je od bizarnih napovedi sovjetskih znanstvenofantastičnih romanov katera dejansko uresničila?

Avdiovodniki, izposoja koles in ulična moda

Nevemček (ru. Neznajka) v Mestu sonca, Literatura Artistike, 1989

Leta 1958 je sovjetski otroški pisatelj Nikolaj Nosov izdal fantazijsko knjigo o dečku, ki mu ni bilo do učenja z naslovom Nevemček v Sončnem mestu. Nevemček se s prijatelji odpravi v napredno in tehnološko razvito Sončno mesto.

Za Nosova je Sončno mesto poosebitev urbanega okolja, v katerem ne smejo manjkati robotski sesalniki, izposojevalnice koles, avdiovodniki, navigacijske naprave in vsemogoče oblike videokomunikacije (kot npr. Skype in Facetime). V Sončnem mestu so vsi avtobusi imeli poslikave, kakršne je danes mogoče videti na moskovskem metroju.

Zanimiva je tudi Nosovova napoved ulične mode; Nevemčkove živorumene hlače, oranžna srajca, zelena kravata in svetlomoder klobuk so prebivalce Sončnega mesta tako navdušili, da so njegove fotografije posredovali mestnim vizionarjem.

Zorbing (kotaljenje v veliki krogli), prodajni avtomati in vzmetne hodulje

Sto let kasneje, Clever, 2016

Otroški pisatelj Kir Buličov (s pravim imenom Igor Možejko) je že pred desetletji napovedal vzmetne hodulje. Leta 1977 je v knjigi  Sto let kasneje upodobil čisto običajnega dečka, ki se odpravi na stoletno potovanje v prihodnost, se pravi v leto 2082, kjer ga pričakajo prodajni avtomati (za sladoled, pijačo in prigrizke), vzmetne hodulje in celo elektronski bralniki (s kakršnimi se Moskva ponaša od leta 2008 naprej).

V svojem romanu je Buličov opisal napredno obliko potovanja; leta 2082 so se ljudje iz kraja v kraj pomikali v prozorni krogli in izvajali nekakšen zorbing, ki ne povzroča vrtoglavice.

Presaditve

Glava profesorja Douella, EKSMO, 2008

Sovjetski pisec znanstvene fantastike Aleksander Beljajev velja za ruskega Julesa Vernea. V njegovem romanu Glava profesorja Douella (1925) je mogoče vse: od človekovega vstajenja do presaditve organov in očesnih operacij. Čeprav o vstajenju vse do danes ni bilo ne duha ne sluha, se je že marsikdo prebudil iz klinične kome, da o presajanju organov in napredni očesni kirurgiji sploh ne govorimo.

Beljajev je prijateljeval s sovjetsko-ruskim znanstvenikom in očetom astronavtike Konstantinom Čolkovskim; v svojem delu Zvezda KEČ (se pravi zvezda Konstantina Edvardoviča Čolkovskega) opisuje popotovanje po vesolju, kjer se ne manjka zvezdnih stez, neskončnih sprehodov, satelitov in vzletov na luno.

Lasersko orožje in potovanje na Mars

Hiperboloid inženirja Garina in Aelita, AST, 2001

Čeprav se je ruski pisatelj Aleksej Tolstoj preizkusil v različnih žanrih, se je proslavil predvsem z znanstveno fantastiko. Njegova knjiga Hiperboloid inženirja Garina (1926) pripoveduje o inženirju, ki izumi orjaško smrtonosno orodje v obliki energijskega žarka. Njegovi oboževalci trdijo, da gre za prototip laserskega orožja.

V svojem zgodnejšem romanu Aelita (1923), po katerem je kasneje nastal istoimenski film, je Tolstoj napovedal možnost medplanetarnega potovanja, natančneje potovanje na Mars. Knjigo so navdihnili izumi Čolkovskega, ki se v knjigi prelevi v sovjetskega inženirja – izumitelja vesoljske rakete, s katero obiskuje različne planete.

Bluetooth slušalke, videoklici in svetovni splet

Hrošč v mravljišču, AST, 2009

Legendi sovjetske znanstvenofantastične literature brata Arkadij in Boris Strugacki sta si v Zadnjem krogu raja (1965) izmislila »Bluetooth slušalke« in »orožje za paintball«. Predvidela sta tudi nastanek virtualnega, današnji Wikipediji podobnega sveta ali – kot pravi Boris – zgodnjo različico svetovnega spleta.

V knjigi Hrošč v mravljišču (1980) nazorno opisujeta videofon – za videoklic pa res ne potrebujete iPhonea, lepo vas prosim!

Je to resnica ali znanstvena fantastika? Preberite in se prepričajte!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.