Kako je ZSSR prva dosegla Mars in ga pokazala svetu

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Po izstrelitvi Jurija Gagarina v vesolje in pristanku na Luni je vesoljska tekma še naprej dobivala zagon. ZSSR in ZDA sta razvijali načrte ne le za nadaljnje osvajanje Zemljinega satelita, temveč tudi drugih planetov Osončja. Sovjetski Marsovski program je bil v veliki meri uresničljiv po uspehu lunarnih misij. Toda pri Marsu je bilo vse, milo rečeno, bolj zapleteno...

Trije poskusi

Sovjeti so poskusili doseči Mars leta 1962, le leto dni po Gagarinovem znamenitem poletu.

Naloga prve marsovske sonde 'Mars-1' je bila doseči trajektorijo preleta (to pomeni, da je treba prenesti informacije o planetu, pri čemer je treba le preleteti planet in sploh ne vstopiti v njegovo orbito). In uspelo ji je. Prvič na svetu. Toda kmalu je bila povezava z napravo izgubljena.

Od 'Marsa-2' so pričakovali večje rezultate, vendar so raziskovalci spet doživeli neuspeh: naprava naj bi se spustila na površje planeta, vendar je strmoglavila, ker je v atmosfero vstopila pod napačnim kotom.

Naprava za spust avtomatske medplanetarne postaje 'Mars-3'

Sputnik

'Mars-3' je imel še obsežnejše naloge. Ni šlo le za satelit v orbiti, temveč za celoten kompleks postaj: dva modula naj bi skupaj preučevala "rdeči planet, eden iz orbite, drugi pa neposredno s površja.

'Mars-3' je bil izstreljen z Zemlje 28. maja 1971. Za razliko od postaj 'Mars-1' in 'Mars-2' je nova postaja najprej obkrožila Luno, da bi prišla na medplanetarno trajektorijo, nato pa se je usmerila proti Marsu. Pospešek zaradi Luninih gravitacijskih sil ji je omogočil, da je Mars dosegla veliko hitreje kot prej - v samo šestih mesecih.

Usodni pristanek

'Mars-3' se je že 8. novembra približal orbiti "rdečega planeta". Vendar se takrat ni bilo mogoče spustiti na površje - približevanje Marsu je sovpadalo z najmočnejšo prašno nevihto. Slabo vreme je oviralo raziskave, vendar se je Center za nadzor misije odločil, da ne bo čakal na konec nevihte in bo nadaljeval po prvotnem načrtu.

Avtomatska medplanetarna postaja 'Mars-3', 1971

Sputnik

Po še eni prilagoditvi trajektorije se je zemeljski modul ločil od orbitalne postaje in 4,5 ure letel do Marsove atmosfere.

"Še vedno se o tem spominjam s tremo," - je povedal neposredni udeleženec misije, akademik Mihail Marov.

Dejstvo je, da nihče do konca ni bil prepričan o pravilnosti vseh izračunov. Relief Marsa je bil v tistem času še slabo raziskan (ravno zaradi tega je namreč strmoglavil tudi prejšnji rover), poleg tega pa je vse zapletla še prašna nevihta.

"Videli smo, da je vse potekalo normalno, ni bilo nobenih odstopanj ali napak, najpomembnejše pa je bilo, da smo v izračunanem časovnem trenutku prejeli televizijski signal, ki je lahko šel šele, ko se je naprava "usedla" in so se odprle antene. Vse je preplavil izjemen občutek veselja," se je spominjal Marov.

'Mars 3'

NASA

A nato se je skoraj 20 sekund pozneje signal nenadoma ustavil.

Signal z Marsa

'Mars-3' je lahko na Zemljo prenesel le prvih 79 vrstic fototelevizijskega signala. Slika je bila sestavljena iz kaotičnih pasov bele, črne in sive barve, zato nihče niti ni razumel, kaj točno je naprava snemala.

Razlogi za izgubo signala niso bili nikoli ugotovljeni. Obstajale so različne hipoteze: nevarna vodoravna hitrost med pristajanjem, nihanje napetosti v antenah oddajnika zaradi prašne nevihte ali poškodba baterije.

Prva jasna barvna slika planeta Mars, pridobljena s sovjetskih avtomatskih postaj 'Mars-2' in 'Mars-3', 1972

Sputnik

Pojavile so se tudi težave z orbitalnim modulom 'Mars-3'. Po ločitvi od roverja je modul-satelit prešel v neizračunano orbito - višino leta, pri kateri gravitacijske sile planeta začnejo bistveno spreminjati trajektorijo naprave, s katere je nemogoče napovedati njeno usodo. Razlogov za takšno obnašanje postaje prav tako ni bilo mogoče ugotoviti.

Kljub temu pa je orbitalni modul še naprej deloval in na Zemljo pošiljal nove podatke o Marsu. Na primer meritve sestave planetove atmosfere, magnetnega polja in plazme.

Primerjava Zemlje in Marsa. Ta sestavljena slika Zemlje in Marsa, ki sta jo posneli napravi Galileo in Mars Global Survey agencije NASA, je bila ustvarjena, da bi opazovalcem omogočila boljše razumevanje relativne velikosti obeh planetov.

NASA/JPL

Misija je bila uradno končana avgusta 1972. Orbitalna postaja je nato zgorela v Marsovi atmosferi, znanstveniki pa so pridobili veliko dragocenih podatkov iz orbite planeta.

Obiskovalci sovjetske avtomatske medplanetarne postaje 'Mars-3' v Državnem muzeju zgodovine kozmonavtike K. E. Ciolkovskega v Kalugi

Aleksej Majšev/Sputnik

Preberite o velikih odkritjih Konstantina Ciolkovskega, ruskega Leonarda da Vincija!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.