Kako je Sovjetska zveza želela vzpostaviti bazo na Luni

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V njej naj bi temeljito preučili območje s pomočjo avtomatskih vozil in lunarnih roverjev. Nato naj bi vesoljska plovila na izbrano lokacijo prepeljala module.

Vladimir Pavlovič Barmin, heroj socialističnega dela, izjumitelj Katjuše, avtor nosilne rakete Energija, naprav za zajemanje zemlje za avtomatske medplanetarne postaje Venera ter lunarnih vozil.

Albert Puškarjov/TASS

Vsak od modulov je tehtal 18 ton, imel je premer 3,3 metra in je v zloženi obliki dosegel dolžino 4,5 metra. Na lokaciji se je raztegnil na 8,6 metra. Prototip takega modula je bil izdelan in preizkušen leta 1967.

Skupaj je bilo devet modulov: poveljniško mesto, laboratorij, skladišče, delavnica, zdravstveni center s telovadnico, kuhinja z jedilnico in trije bivalni prostori za dvanajst oseb.

Roskosmos

Po namestitvi modulov naj bi bazo prekrili z "lunarno zemljo" - regolitom. Ta bi jo zaščitil pred sevanjem, temperaturnimi nihanji in mikrometeoriti. Energijo za bazo Zvezda naj bi zagotavljal jedrski reaktor.

Izleti na površje v znanstvene namene naj bi potekali s posebnim lunarnim vlakom, ki bi bil dobro zaščiten pred vplivi okolja. Vozilo bi se lahko premikalo s hitrostjo 5 kilometrov na uro in se podalo na avtonomne vožnje, ki bi trajale tudi do 60 dni.

Roskosmos

Ambiciozni projekt Mesečeve baze ni nikoli ugledal luči sveta. Stroški v višini 50 milijard rubljev (80 milijard dolarjev) so bili za Sovjetsko zvezo previsoki.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.