Spoznajte »ruske Schindlerje«, ki so reševali Jude med drugo svetovno vojno

Opomba: Te dni so ste vabljeni tudi v Sinagogo Maribor, kjer od 17. januarja do 19. februarja 2019 poteka posebna dokumentarna razstava Sobibor.

Mati Marija

arhivska fotografija

Jelizaveta (Marija) Skobcova je živela težko, a izjemno življenje. Bila je oseba z več talenti, saj se je ukvarjala s pisateljevanjem, pisanjem pesni, politiko in publicistiko.

Kljub temu, da ni bila naklonjena oktobrski revoluciji, je sprejela ponujeni položaj namestnice župana v južnem ruskem mestu Anapa. Jelizaveta je bila prepričana, da bo na ta način lahko zaščitila ljudi pred represijami. Potem ko je zapustila službo, je vodila podtalno združbo za boj proti boljševiškim oblastem.

Ker v novi državi ni videla perspektive, je leta 1924 emigrirala v Pariz, kjer se je podala po poti božje službe in prevzela ime Marija. A kmalu je na vrata potrkala vojna in Marija je v Parizu doživela vse grozote holokavsta.

Med nacistično okupacijo Francije je odprla hišo za begunce, ki so potrebovali pomoč. Skrivala je Jude in zanje ponarejala krstne liste, ki so nekaterim rešili življenje. Nekega dne je Mati Marija rešila štiri judovske otroke, ki bi morali pristati v Auschwitzu, ko jih je skrila v kontejnerju za smeti.

Leta 1943 so Marijo aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbruck. Tam se je z ljudmi pogovarjala, jim pomagala in nudila oporo, kljub marsikdaj različnim političnim in verskim prepričanjem.

»Ti pogovori so bili pot iz pekla. Pomagali so nam obnoviti izgubljeno umsko moč in v naših mislih prižgali plamen, ki je pod vsem pritiskom groze še komaj tlel,« se je spominjala ena od internirank Jacqueline Piery.

Marija Skobcova je bila usmrčena v plinski celici leta 1945, samo teden dni preden so taborišče osvobodili sovjetski vojaki.

Leta 1985 so Mati Marijo posmrtno počastili z nazivom »pravičnica med narodi«, 19 let kasneje pa jo je ekumenski carigrajski patriarhat posvetil v svetnico.

»Naš Mojzes«

arhivska fotografija

Nikolaj Kiseljov je kot vojak med drugo svetovno vojno služil zelo malo časa. Njegova divizija je bila obkoljena že v prvih mesecih vojne, nakar je postal vojni ujetnik. A uspelo mu je pobegniti in se pridružiti partizanski enoti, ki je delovala v Belorusiji.

Poleti 1942 je Nikolaj dobil nemogoč ukaz – povesti skupino 270 Judov, večinoma žensk, otrok in starcev, 1.500 kilometrov na vzhod proti sovjetskim linijam. To je bilo namreč vse, kar je ostalo od judovske skupnosti kraja Dolginovo, ki je pred vojno štela 5.000 ljudi.

S podporo samo šestih oboroženih partizanov je Kiseljov začel svoj naporen pohod skozi neprehodne gozdove in močvirja. Skupina se je morala ob lakoti in utrujenosti neprestano izogibati nemškim položajem in zasedam.

Ko so se približevali fronti, je pot postala še bolj nevarna. Neka tri leta stara deklica Berta je ves čas jokala in s tem predstavljala tveganje. Njeni starši so bili tako obupani, da so jo že hoteli utopiti, da bi rešili preostalo skupino, a nato je Berto v naročje vzel Nikolaj in jo potolažil.

Po treh mesecih hoje, oktobra 1942, je skupina napol mrtva od izčrpanosti vendarle dosegla sovjetske enote. Od 270 ljudi, ki so avgusta zapustili vas Dolginovo, jih je na cilj prišlo 218.

Kiseljov je preživel vojno in umrl leta 1974. 31 let kasneje so tudi njega razglasili za »pravičnika«. A to ni edini naziv, ki ga je prejel. Preko 3.000 potomcev tistih 218 Judov, ki jih je rešil, časti spomin nanj tako, da mu pravijo »naš Mojzes«.

»Kdor reši eno življenje, reši ves svet«

arhivska fotografija

Leta 1942 je bil 15-letni Fjodor Mihajličenko iz okupiranega Rostova na Donu poslan v Nemčijo na prisilno delo. Vendar je tam začel širiti protifašistično propagando, zato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Buchenwald.

Dve leti kasneje se je tam znašel tudi sedemletni judovski deček iz Poljske po imenu Jurčik. Če ne bi bilo Fjodorja, bi ta otrok gotovo kmalu umrl.

Fjodor je Jurčika vzel pod svojo zaščito. Zanj je kradel krompirje iz kuhinje, da ga je hranil, iz oblek mrtvih internirancev pa je delal obleke, da ga je zaščitil pred mrazom. Po osvoboditvi so se pota obeh prijateljev na žalost razšla. Fjodor se je vrnil v Rostov, medtem ko so Jurčika poslali v Britanski mandat za Palestino.

Rešeni judovski fantič s polnim imenom Yisrael Meir Lau, ki je kasneje postal glavni aškenazijski rabin v Izraelu in Tel Avivu, nikoli ni pozabil svojega rešitelja, zato si je ves čas prizadeval, da bi ga ponovno našel. To mu je uspelo šele nekaj let po Fjodorjevi smrti, leta 1993.

Leta 2009 so Fjodorja Mihajličenka proglasili za »pravičnika med narodi«. Lau se je udeležil slovesnosti in Fjodorjevima dvema hčerama rekel: »Zdaj njegovo ime ne pripada samo nam, ampak celotnemu človeštvu.«

Preberite še: Kako danes živijo sodobni ruski Judje?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.