Z besedo »gulag« se najpogosteje (predvsem na Zahodu) označuje sovjetski zapor ali kazensko taborišče na splošno. A to ni čisto pravilno: Gulag je v ruščini kratica za »Glavno upravo za (kazenska) taborišča« (Glavnoe upravlenie lagerej), ki je bila ustanovljena leta 1930 in je delovala do leta 1960, ko je bila ukinjena.
V svojem bistvu je bil Gulag nekakšna »država v državi«, ki je obsegala več kot 30.000 lokacij, povezuje pa se ga predvsem z likom Josifa Stalina: pod njegovim vodstvom je bil namreč vzpostavljen sistem, v katerem so zaporniki pod prisilo gradili mesta, kanale in tovarne, delali v rudnikih zlata in urana ter razvijali nenaseljiva območja onkraj severnega tečajnika in Kolime.
Po podatkih Zgodovinskega muzeja Gulaga je šlo skozi ta sistem 20 milijonov zapornikov. Vsaj 1,7 milijona jih je umrlo od lakote, izčrpanosti, bolezni ali zaradi strela v glavo. Med njimi so bili tako pravi kriminalci kot nedolžni posamezniki, ki so bili po krivem obtoženi političnih prestopkov.
Nemogoče bi bilo opisati celoten sistem Gulaga v enem prispevku, zato smo izbrali le tista največja in najbolj zloglasna taborišča, ki so bila obenem tudi najbolj pomembna za sovjetsko gospodarstvo. Kako so torej izgledali »gulagi«?
Lokacija: Soloveški otoki (1.400 km severno od Moskve)
Čas obstoja: 1923-1933
Največje število zapornikov: 71.800
Ta »prednik« vseh sovjetskih taborišč je obstajal že precej pred uvedbo sistema Gulag. Taborišče je predstavljalo poskusni poligon za uporabo množične zaporniške delovne sile. »Uporaba zaporniške delovne sile izvira prav od tam,« je za radio Eho Moskvi (Odmev Moskve) povedal Leonid Borodkin, vodja Centra za gospodarsko zgodovino pri Moskovski državni univerzi.
Na ledenih otokih v Belem morju je na tisoče zapornikov podiralo drevesa, gradilo ceste in izsuševalo močvirja. Najprej je bil režim relativno »mehak«, a so proti koncu dvajsetih let Solovki postali pravi pekel. Zaporniki, ki niso sodelovali, so bili podvrženi tepežu in mučenju. V zgodnjih tridesetih je bilo taborišče ukinjeno, zapornike pa so premestili drugam. Preizkus se je izkazal za uspešnega in nastopil je čas, da se sistem razširi na celotno državo.
Lokacija: Karelija (1,100 km severno od Moskve)
Čas obstoja: 1931-1941
Največje število zapornikov: 108.000
Zgodovina velikih sovjetskih gradbenih projektov se je začela v taborišču z imenom Belbaltlag. Tukaj so zaporniki imeli nalogo, da zgradijo več kot 227 kilometrov dolg kanal, s katerim bi povezali Belo morje z Oneškim jezerom.
Zaporniki v Belbaltlagu so trdo delali, da bi opravili skoraj nemogočo nalogo in poleti 1933 je bil kanal dejansko zgrajen. Delovne razmere bi težko bile slabše: edino orodje so predstavljale lopate, krampi in drugi ročni pripomočki brez mehanizacije. Tistim, ki niso dosegali norme, so zmanjšali dnevne obroke in podaljšali zaporno kazen. Po uradnih podatkih naj bi med gradnjo kanala umrlo 12.000 zapornikov.
»Belomorski kanal je pomagal normalizirati Gulag v očeh javnosti,« piše Novaja gazeta. Temu so sledili projekti drugih kazenskih taborišč, v katerih je garalo in umiralo še več zapornikov. Belbaltlag je obstajal do leta 1941, ko je bil razpuščen zaradi potrebe po dodatni delovni sili ob izbruhu druge svetovne vojne.
Lokacija: Amurska regija (7.700 km vzhodno od Moskve)
Čas obstoja: 1932-1938
Največje število zapornikov: 200.000
Projekt gradnje Bajkalsko-amurske železnice (BAM) je bil v primerjavi z drugimi gradbenimi projekti sistema Gulag velikanski. Načrt je predvideval izgradnjo 4.000 km dolge železnice od Tajšeta v Sibiriji do kraja Sovjetskaja Gavan na robu Daljnega vzhoda. Zapornike so vozili sem iz vseh koncev Sovjetske zveze.
»Kot povsod drugod je bil red tudi tukaj uveljavljen z jekleno pestjo: brez dela ni jela. Kadarkoli je gradnja zaostajala za urnikom, je zaporniška administracija podaljšala delovni dan. Ljudje so delali od 16 do 18 ur na dan,« piše zgodovinar Sergej Papkov v svoji knjigi Stalinski teror v Sibiriji. A ker je bilo prisilno delo neučinkovito, okolje pa izjemno neugodno, železnica ni bila zgrajena vse do osemdesetih let (takrat je več niso gradili zaporniki).
Lokacija: Moskovska regija
Čas obstoja: 1932-1938
Največje število zapornikov: 192.000
Naslednji veliki gradbeni projekt, ki je vključeval zapornike iz Gulaga, je bila gradnja kanala med reko Moskvo in Volgo. Tudi tukaj je bilo delo težaško, a v primerjavi z drugimi kazenskimi kolonijami so bile razmere relativno »normalne«.
»Dmitrovlag je bil neke vrste ’’izložbeni’’ gulag. Smrtnost je bila relativno nizka, delovni dnevi so bili krajši, zaporniki so prejemali plačo in obstajala je možnost predhodne izpustitve,« razlaga Ilja Udovenko, vodilni raziskovalec v Zgodovinskem muzeju Gulaga. Razlog za to je bila relativna bližina taborišča prestolnici. Eno je, če na tisoče ljudi umira nekje v oddaljenih sibirskih gozdovih, drugo pa, če se to dogaja pred očmi prebivalcev glavnega mesta.
Lokacija: Kolima (10.300 km vzhodno od Moskve)
Čas obstoja: 1932-1952
Največje število zapornikov: 190.000
Kolima je bila pravo nasprotje »prestolniškega« Dmitrovlaga. Zapornike so pošiljali na obale Ohotskega morja, kjer so kopali zlato in kositer ter gradili infrastrukturo, ki je zmogla prenesti surovo podnebje (mesto Magadan je nastalo v tridesetih letih).
Sevvostlag je bil osrednja točka razvoja Kolime. Taborišče je vodila državna organizacija za razvoj Daljnega vzhoda - Dalstroj. Pravnoformalno Dalstroj ni bil del sistema Gulag, a razmere v njegovem taborišču v poznih tridesetih niso bile nič boljše.
»Da zlomite zdravega mladega človeka, je potrebno 20-30 šestnajsturnih delovnih dni, sedem dni na teden, da je zmeraj lačen, nosi neprimerna oblačila in spi v luknjastem šotoru, ko je zunaj -60 stopinj Celzija. To se je večkrat potrdilo,« je pisal Varlam Šalamov, ki je tam preživel več kot deset let. Po uradnih podatkih je v taboriščih na Kolimi umrlo okoli 150.000 ljudi.
Lokacija: Norilsk (2,800 km severovzhodno od Moskve)
Čas obstoja: 1935-1956
Največje število zapornikov: 72.000
Norilsk, kjer danes živi 179.000 prebivalcev, je največje polarno mesto na svetu. Podobno kot Magadan so tudi Norilsk zgradili zaporniki. Sovjetska industrija je potrebovala kovine in Norilsk je nastal okoli predelovalnega obrata za baker in nikelj, v katerem so prav tako delali zaporniki.
»Taborišča v Norilsku niso bila najhujša,« razlaga lokalni novinar Stanislav Strjučkov. »Zaporniki v Norilsku so zmeraj veljali za pomembno delovno silo, kot orodje za dosego plana.« Praviloma je taborišče Norillag sprejemalo relativno mlade in zdrave zapornike, ki so bili fizično sposobni dela na skrajnem severu, zato je bila tamkajšnja stopnja smrtnosti manjša kot na Kolimi ali pri gradnji železnice na Amurju.
Lokacija: Vorkuta (1.800 km severovzhodno od Moskve)
Čas obstoja: 1938-1960
Največje število zapornikov: 72.900
Vorkuta je še eno polarno mesto, ki so ga postavili zaporniki Gulaga. Zgodovina Vorkutlaga je zelo podobna taborišču v Norilsku, s to razliko, da je razvoj mesta tu poganjal premogovnik. Med vojno je taborišče dobilo poseben status: ne samo, da je državo zalagalo s premogom, sprejemalo je tudi posebno nevarne kriminalce, obsojene na prisilno delo.
Proizvodne kvote so se stalno višale in delovni pogoji so bili zelo naporni. Nezadovoljstvo zapornikov je doseglo vrhunec leta 1942, ko se je zgodila vstaja na enem od delovišč. »To je bila edina oborožena akcija zapornikov v času vojne,« pravi zgodovinar Nikolaj Upadjašev. Potem ko so razorožili paznike, je na stotine zapornikov zaplenilo orožje in poskušalo za vstajo navdušiti prebivalstvo okoliških vasi. Upor so na koncu zadušile enote NKVD.
Lokacija: blizu Karagande, Kazahstan (3.000 km vzhodno od Moskve)
Čas obstoja: 1931-1959
Največje število zapornikov: 65.000
Za razliko od taborišč, vezanih na velike gradbene projekte, so sovjetske oblasti postavile Karlag kot stalni zaporniški objekt. Zaporniki v Karlagu so bili zadolženi za zagotavljanje hrane, oblačil in drugih izdelkov za celotno območje severnega Kazahstana. »Dela nikoli ni zmanjkalo: poleti so obdelovali zemljo, pozimi pa delali v obratih in tovarnah,« piše kazahstanski časopis Vlast.
Karlag je sprejemal politične izgnance, vključno z deportiranimi etničnimi skupinami, ki so med vojno domnevno kolaborirale z Nemci. Taborišče je obsegalo tudi zloglasni ALZHIR (Akmolsko taborišče za žene izdajalcev domovine), kjer so bili nastanjeni žene in otroci tistih, ki so bili obsojeni zaradi izdajstva. Med leti 1931 in 1959 se je v taborišču Karlag rodilo 1.507 otrok.
Pripravljeno ob pomoči Zgodovinskega muzeja Gulaga.
Preberite še: Kako je Stalin poskušal zasesti Iran
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
