"Bila je ženska čokate postave in izjemne fizične moči. V obraz lepa, po značaju pa pogumna in odločna ..." tako so sodobniki opisovali eno od najslavnejših junakinj rusko-francoske vojne leta 1812 Vasiliso Kožino.
S strahotami vojne se je 35-letna Kožina, mati petih otrok, prvič srečala sredi avgusta, ko je francoska vojska oplenila njeno rodno vas v Smolenski guberniji, njenega moža, vaškega starešino Maksima Kožina, pa so potolkli do smrti.
Francozi so se vrnili čez devet dni, prav med budnico za pokojnega Kožina. Vasilisa, ki so jo vaščani medtem izvolili za novo starosto, je vojake pričakala gostoljubno in jih povabila za mizo v hišo. Ko so se ga napili, je ukazala vaščanom, da zabarikadirajo okna in vrata, nato pa so sovražnika živega zažgejo v hiši.
Partizanski odred, ki ga je organizirala in vodila Kožina, je Napoleonovi Véliki armadi tesno sledil ter brez milosti opravil s tatovi in vojaki, ki so ostajali zadaj. Medtem ko so njeni borci svoje sekire kmalu zamenjali za sablje, kopja in puške, se je Vasilisa še naprej bojevala z vilami, ki jih je vihtela s takšno močjo, da je "konj padel mrtev že po prvem sunku".
Nekoč, ko je Vasilisa vodila francoske ujetnike, je eden med njimi začel negodovati nad dejstvom, da jih vodi ženska. Ker zoprnež nikakor ni hotel utihniti, ga je Vasilisa posekala s koso do smrti, ostalim pa dejala: "Enaka usoda čaka vse vas tatove in pse, če si bo še kdo drznil pisniti! Posekala sem že glave 27 takšnim pridaničem, kot ste vi! Marš v mesto!"
Kakšna je bila usoda Vasilise po vojni, ni znano. Po najbolj zanesljivih virih naj bi se vrnila v svojo vas, kjer je umrla leta 1840.
Podpolkovnik Denis Davidov je Napoleonov napad na Rusijo pričakal v vlogi poveljnika 1. bataljona ahtirskega huzarskega polka. Avgusta 1812 je poveljniku 2. zahodne armade Pjotru Bagrationu predlagal organiziranje partizanskega bojevanja v zaledju sovražnika in kmalu za to dobil njegovo polno soglasje.
Davidov še zdaleč ni bil prvi ali edini poveljnik partizanskega "letečega" odreda med vojno leta 1812. A prav po njegovi zaslugi je partizanski način bojevanja postal širše priznan, njegove izkušnje pa so bile podrobno preučene in dokumentirane.
Če je bila Vasilisa Kožina predstavnica stihijskega ljudskega partizanskega gibanja, je Denis Davidov pripadal t. i. vojaškemu gibanju. Za svoj prvi napad je izbral petdeset huzarjev in osemdeset kozakov iz redne vojske. Kasneje se je številčnost njegovega odreda povečala na tristo mož.
Ker so kmetje ruske huzarje pogosto zmotno dojemali kot francoske vojake in za odred Davidova mislili, da je sovražnik, se je poveljnik odločil povsem spremeniti svoj izgled – pustil si je brado in se oblekel v kozaško haljo.
Sredi septembra, ko se je Napoleonova vojska pripravljala k napadu na Moskvo, je Davidov presenetil množico francoskih vojakov v zaledju pri vasi Carjevo Zajmišče. "Strah ima velike oči, strah pa ni ločen od nereda. Ko smo se pojavili, so ostali kot vkopani. Nekatere smo zajeli ne samo brez orožja ampak celo brez obleke, druge smo zvlekli iz hlevov. Samo tolpa okoli trideset posameznikov je prijela za orožje, da bi se branila, a smo jo kmalu pregnali in onesposobili na licu mesta. V naletu smo skupno zajeli devetnajst vojakov, dva oficirja, deset oskrbovalnih vozov in en voz s strelivom," je v svojem Dnevniku partizanskih operacij zapisal Davidov.
7. oktobra je njegov odred skupaj z drugimi "letečimi odredi" v boju pri vasi Ljahovo razbil brigado generala Jean-Pierra Augeraua. V rusko ujetništvo je padel sam poveljnik skupaj s 1.500 vojaki. "Zmaga je bila še toliko bolj bleščeča, ker je sovražni korpus prvič v tej vojni položil orožje pred nas," je uspeh pokomentiral vrhovni poveljnik ruske vojske general feldmaršal Mihail Kutuzov.
S prečkanjem meje Ruskega imperija januarja 1813 in z začetkom pohoda ruske vojske onkraj meje, so se naleti Davidova v zaledju sovražnika prenehali. Delovati je začel tesneje z rednim delom vojske in bil postavljen na čelo ofenzive. Po koncu vojne z Napoleonom je še dvajset let opravljal vojaško službo. Poleg vojaštva je izkazoval veliko strast do poezije in se zapisal v zgodovino kot partizanski pesnik.
Natanko ob 8. uri zvečer 13. novembra 1943 je v stavbi kinematografa mesta Porhov Pskovski odjeknila močna eksplozija, v kateri je umrlo 700 nemških vojakov, 40 častnikov in dva generala. Organizator te obsežne diverzantske akcije je bil administrator kina in aktivni borec 7. leningrajske partizanske brigade Konstantin Čehovič.
Na začetku vojne je bil Čehovič, poveljnik inženirskega voda, poslan v Leningrad, kjer se je ukvarjal z diverzantskimi operacijami. Tam je padel v nemško ujetništvo, iz katerega je dva tedna kasneje uspel pobegniti. Takrat se je pridružil partizanom.
Poveljstvo 7. leningrajske partizanske brigade je bilo odločeno, da v polni meri izkoristi Čehovičeve saboterske spretnosti in ga poslalo v mesto Porhov, kjer je dobil nalogo izvesti obsežno diverzijo.
Inženir je porabil dve leti, da se je v mestu dodobra udomačil in pridobil zaupanje Nemcev. Ustvaril si je družino, se zaposlil kot urar in kot električar na tamkajšnji elektrarni. Nato je dobil službo v kinu kot serviser, nato pa je napredoval do administratorja.
Prav kinematograf v Porhovu je bil s strani poveljstva partizanske brigade izbran za glavni cilj diverzije. V pritličju so se zbirali pripadniki nemške vojske za ogled filmov, v prvem nadstropju pa so bili prostori nemške varnostne službe.
Čehovič je v žepih in v majhni vrečki za malico v kinodvorano postopoma pretihotapil 65 kilogramov trotila, ga pametno razporedil po poslopju in nastavil časovni mehanizem. V veliko pomoč pri temu mu je bila njegova svakinja Jevgenija Mihajlova, ki je delala v kinu kot čistilka.
Diverzant je vse pravilno preračunal. Eksplozija je odjeknila ob točno določenem času in stavba kina se je zrušila kot hišica iz kart, ter pod sabo pokopala nemške vojake, ki so se zbrali na poslednji predstavi v svojem življenju. Konstantin in njegova družina so že davno pred eksplozijo zapustili mesto.
Za opravljeno nalogo je bil Čehovič predlagan za odlikovanje junaka Sovjetske zveze, a nagrade zaradi dvotedenskega bivanja v nemškem ujetništvu ni dobil. Šele leta 2013 so mu postavili spominsko ploščo.
Ko je nemška vojska vdrla v Sovjetsko zvezo, je bil Sidor Kovpak star že 56 let. Zadnjič je imel orožje v rokah med državljansko vojno, v naslednjih letih pa je bil dejaven na civilnem področju. A to mu ni preprečilo, da ne bi postal eden najučinkovitejših sovjetskih partizanskih poveljnikov in glavnih organizatorjev partizanskega gibanja v Ukrajini med drugo svetovno vojno.
Septembra 1941 je Kovpak poveljeval manjšemu partizanskemu odredu kakšnih desetih borcev, ki so se skrivali v spadščanskem gozdu blizu mesta Putivelj na severovzhodu Ukrajine. "Naša prva zemljanka je bila zgrajena v tako gosti podrasti, da če si se oddaljil nekaj deset korakov, je nisi več našel. Če si sedel mirno, te v tem brlogu noben nemški pes ni mogel izvohati. A v gozd nismo niti približno prišli zato, da bi se skrivali pred Nemci, ampak zato, da bi jih uničevali, da jim ne dali minute miru, jim ne omogočili, da zagospodujejo v našem koncu. Mi smo bili gospodarji in gospodarji smo morali ostati," je v svojih spominih Od Putivelja do Karpatov pisal Kovpak.
V samo pol leta je iz Kovpakovega putiveljskega odreda zraslo Sumsko partizansko združenje s 1.500 borci. Partizani pod njegovim poveljstvom so izvajali drzne napade v zaledju nemških in madžarskih čet, pri čemer se jim je uspelo prebiti iz najbolj zahrbtnih zank, ki so jim jih postavljali sovražniki.
Poleti 1943 je Kovpakova skupina dobila nalogo izvesti obsežen napad na območju zahodne Ukrajine, ki je postal znan kot Karpatski pohod. V treh mesecih so partizani prehodili 2.000 kilometrov v nemškem zaledju in pri tem razbili 17 nemških oporišč, iztirili 19 nemških vlakov, uničili 51 skladišč in 52 mostov ter onesposobili vrsto elektrarn in naftnih črpališč.
"Naša pojava v bližini Dnestra je bila za Nemce takšno presenečenje, da so mislili, da ne gre za partizane ampak padalce. Po cestah se začeli hiteti odredi žandarjev. Eden od teh odredov je naletel na nas blizu mesta Skalat. Tam smo se ustavili za enodnevni počitek blizu gozda. Ker so nemški žandarji menili, da imajo opravka z majhno skupino sovjetskih padalcev, so se raztegnili v linijo in krenili v napad na partizansko enoto, ki je štela okoli dva tisoč borcev. Te norce smo spustili na takšno razdaljo, da smo se lahko smejali njihovim izrazom na obrazih, ki so se nenadoma pomračili, potem ko so ugotovili, da je oživel celoten gozdni rob in se proti njim vali cel plaz partizanov … Žandarji so se pobrali kot veter," se je spominjal Kovpak.
Konec leta 1943 je bil Kovpak po bolezni prisiljen prepustiti poveljstvo svojemu namestniku Pjotru Veršigori in se umakniti na območje pod nadzorom Rdeče armade. V čast svojemu nekdanjemu poveljniku se je Sumsko partizansko združenje kmalu zatem preimenovalo 1. ukrajinsko partizansko divizijo dvakratnega junaka ZSSR S. A. Kovpaka.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
