Kako so ženske v Rusiji prvič volile

"Eden od načinov za povečanje moči stranke je pridobitev pooblastil večih žensk. V ta namen kar nekaj časa pred volitvami vodje strank in njihovi aktivni sodelavci sprejemajo vse vrste posestnic, ki imajo v lasti vsaj 100 podložnikov. To so večinoma stare žene ali vdove. Osebno obiščejo tiste, ki živijo na deželi, celo sklepajo nova poznanstva, poskušajo vplivati ​​nanje prek sorodnikov, s temi damami so izjemno vljudni, jim zagotavljajo zvestobo in svetost, nato pa od njih dobijo prazna pisma, kjer je treba zapisati samo ime in patronim milostljivega gospoda, ki mu je bila zaupana žogica. Vse to včasih pomeni precejšnje težave in stroške, a ambiciozni ljudje ne skoparijo," se spominja ruski pisatelj Vasilij Selivanov iz 19. stoletja. Žogica, ki jo omenja, pomeni glas: takrat se je glasovalo tako, da so žogico položili v škatlo z dvema luknjama – "izvoljen" ali "neizvoljen".

Kakšne volitve so bile? Citat se nanaša na udeležbo posestnic s svojimi "pooblastili", to je delegiranje njihovega glasovanja na plemiških volitvah. To je bilo v 19. stoletju, vendar je bilo mnenje žensk prvič upoštevano na volitvah v Rusiji pod Katarino Veliko, na volitvah v zakonodajno komisijo.

Katarina Velika in volilna pravica

Plemiški zbor v času Katarine II., Vladimir Chambers, 1913

Vladimir Chambers

Volilno pravico ruskim ženskam je podelila najbolj znana ženska na ruskem prestolu Katarina Velika. Njen mož Peter III. je s svojim "Manifestom svobode" leta 1762 ruskemu plemstvu podelil svobodo obvezne javne službe (bodisi vojaške ali civilne). Manifest je potrdila Katarina, potem ko je strmoglavila Petra III.: nova carica ni želela razjeziti ruske aristokracije, saj je spoznala negotovost svojega položaja in je ponovno potrdila njihove privilegije.

Vendar je Katarina že imela načrte za privabljanje plemičev v javno službo. Bili naj bi med člani zakonodajne komisije, kolegialnega organa, ki ga je sklicala Katarina leta 1766 za pripravo novih državnih zakonov. Komisija je imela skupaj 564 poslancev, od tega 161 plemičev. Tako so ženske v Rusiji leta 1766 prvič dobile volilno pravico na volitvah.

Volilna pravica članom zakonodajne komisije je bila podeljena na podlagi premoženja, in sicer vasi s podložniki. In po ruski zakonodaji so lahko bile vasi tudi v lasti žensk. Leta 1753 je bil sprejet zakon, po katerem je žena lahko prodala lastno posestvo brez moževe privolitve. Ta zakon je potrdil že dolgo uveljavljeno normo, po kateri premoženje ženske ni bilo razveljavljeno z njeno poroko. Če je od staršev ali prvega moža podedovala denar, premoženje, podjetja, je vse to premoženje pripadalo njej.

Natalja Golicina (1741-1837), ena najbogatejših ruskih žensk 18.-19. stoletja

Aleksander Roslin/Malmö Art Museum

"Ženska je uživala enake lastninske pravice kot moški," piše zgodovinarka Galina Uljanova v svoji knjigi "Ženske trgovke, plemkinje, ženske tajkunke". "Obstajalo je načelo ločenega premoženja. Mož po poroki ni prejel zakonskih pravic do ženinega premoženja (posest, hiša, zemljišče, pohištvo, oblačila, nakit itd.), kot je bilo to v navadi v drugih državah."

Ko so se torej začele volitve v zakonodajno komisijo, so se teh s svojimi glasovi udeležile tudi ženske, ki so bile lastnice vasi, ki so jih podedovale po starših ali pa so jim jih zapustili pokojni možje. Po manifestu z dne 14. decembra 1766 so plemkinje, ki so bile lastnice vasi, imele pravico, da pošljejo posebne dokumente (ki so jim rekli "pisni odnosi") v okraj ali center pokrajine, v katerem so lahko izrazile svoje želje glede izbire poslancev v zakonodajno komisijo. In ti dokumenti so bili res poslani: volitev so se udeležile 204 posestnice, ki so v svojih "pisnih odnosih" imenovale določene poslance.

Kasneje so posestnice dobile pravico, da s podobnimi pismi izrazijo svoja mnenja o odločitvah, sprejetih v plemiškem zboru. Da bi izvolili poslanca v zakonodajno komisijo, so plemiči vsake grofije oblikovali plemiško skupščino – vrsto samouprave plemstva.

"Portret stare plemkinje," Peter Zabolocki, 1836

Peter Zabolocki/Državni umetniški muzej v Nižnjem Novgorodu

Od leta 1766 so volitve v te skupščine, pa tudi volitve okrajnih in deželnih maršalov plemstva potekale redno (vsaka tri leta). Podatkov o udeležbi žensk v njih pa ni. Ali to pomeni, da so glasovale samo enkrat leta 1766 po pošti in to je bilo to? Izgleda že tako.

Udeležba žensk na volitvah s svojimi "mnenji" se je nadaljevala do leta 1831, ko so plemkinje, ki so imele v lasti več kot 100 podložnikov, dobile pravico, da svoj glas prenesejo na moškega sorodnika ali katerega koli plemiča, kar se je imenovalo "pooblastilo". Leta 1832 je zakonodajalec pojasnil, da se ta "volilna pravica" nanaša le na "pravico voliti, vendar ne biti izvoljen".

Kako so ženske uporabile svoje glasove

"Trgovke v Kinešmi", Boris Kustodijev, 1913

Boris Kustodijev

"Ponižno vas prosim, da na prihajajočih letošnjih plemiških volitvah razpolagate z mojo žogico po svoji presoji tako na okrajni kot na deželni volilni listi na podlagi obstoječih zakonskih določil," tako nekako je bilo približno zapisano na "pooblastilu". Kot vidite, ta volilna pravica ni bila več aktivna. Če so plemkinje na volitvah v zakonodajno komisijo lahko navedle točno določenega kandidata, so zdaj lahko le prenesle svoj glas na drugega moškega.

Kljub temu so glasovi žensk igrali pomembno vlogo pri manipulacijah, ki so jih plemiči poskušali izvesti z volitvami v okrajne in deželne zbore. Zato so te glasove tako iskali predstavniki različnih plemiških strank, ki so lobirali za svoje kandidate za plemiške maršale.

Vera Firsanova (1862-1934), ena najbogatejših plemkinj v Ruskem imperiju in izjemna filantropinja.

Javna domena

Koliko plemkinj je oddalo ali preneslo svoja "pooblastila"?

Zgodovinarka Jelena Korčmina je preučevala zapise Ranenburškega okrožja v Rjazanski provinci. Leta 1832 je prišlo na volišča 18 plemičev, ki so imeli 24 glasov: 18 svojih in šest, ki so jih delegirale plemkinje. Hkrati je bilo v provinci 43 plemkinj, ki so imele volilno pravico. Leta 1847 se je v različnih okrajih Rjazanske province delež ženskih glasov po pooblastilu gibal od 14 do 40 odstotkov celotnega števila volivcev. Tako so imeli ambiciozni politiki, ki so želeli okrepiti svojo stranko, res prav, da so si prizadevali zagotoviti preference plemkinj: izkazalo se je, da so glasovi žensk na volitvah lahko predstavljali kar tretjino glasov.

Sodeč po spominih posestnice Marije Nikoleve, so ženske, čeprav se formalno niso mogle udeležiti plemiških zborov, poskrbele, da so se pojavile in spremljale potek volitev. "Med plemiškimi volitvami je bil kongres v Smolensku še posebej velik," piše Nikoleva. "Ko je potekala debata, smo bile (ženske) na koru. Hrup in vpitje sta bila tako glasna, da ni bilo slišati niti besede." To pomeni, da so bile ženske na koru, domnevno v katedrali ali cerkvi, kjer so potekale volitve: zato jih ni bilo v dvorani, so pa lahko kljub temu vse opazovale.

Stoletje pravic žensk v Rusiji

Udeleženke višjih ženskih tečajev

russiainphoto.ru

Velike reforme Aleksandra II. so seveda spremenile tudi položaj ruskih žensk. Najprej je reforma zemstva iz leta 1864 določila volitve v organe zemstva. Zakon je navedel, da imajo volilno pravico moški, stari 25 let in več. Ženske, ki so imele potrebne premoženjske kvalifikacije kot lastnice zemljišč ali nepremičnin v mestih, so lahko pooblastile svoje očete, može, sinove, zete in brate in sestre, da glasujejo zanje. Veljal je enak model kot pri plemkinjah na plemiških volitvah.

To načelo je ostalo v veljavi dolgo časa in se je na koncu preselilo v prve ruske zakone o volitvah v državno dumo leta 1905. Prvo ozemlje v Ruskem cesarstvu, kjer so ženske dobile aktivno volilno pravico, je bila Finska leta 1906.

Procesa naraščajoče ozaveščenosti o pravicah žensk ni bilo mogoče ustaviti: nanj je v veliki meri vplivalo aktivno sodelovanje žensk v poslovnih dejavnostih. Kot je prikazala zgodovinarka Galina Uljanova, so imele ženske v Rusiji na področju poslovanja enake pravice kot moški že od 18. stoletja. Pomemben del tekstilnih in usnjarskih tovarn in podjetij v Ruskem cesarstvu je pripadal ženskam, ki so podedovale posel od svojih mož ali očetov. Poleg tega so ženske najpogosteje same vodile svoja podjetja. Rusija je poznala na stotine podjetnic in lastnikov zemljišč: Marija Morozova, Vera Firsanova, Natalja Golicina so le najbolj znane med njimi.

"Literaturno branje", Vladimir Makovski, 1866

Vladimir Makovski/Tretjakovska galerija

14. januarja 1871 je Aleksander II. odobril zakon o sprejemu žensk v javne in vladne ustanove. Ženske so dobile pravico do uradnega dela kot babice, bolničarke, farmacevtke, učiteljice in mentorice, telegrafistke in računovodje. Leta 1873 je v Rusiji izšla zbirka zakonov in dokumentov "Žensko pravo".

Ti dokumenti so razlagali, da lahko ženske pridobivajo trgovska spričevala in lahko – z ustrezno registracijo – opravljajo delovno mesto uradnik (upravnika) na tujem posestvu. Čeprav je bila ločitev za Ruskinjo še vedno resen problem, so bile ženske pripravljene braniti svoje lastninske pravice s pravnimi knjigami v rokah.

"V Rusiji je bil ob poroki v družinah različnih slojev, od plemstva do malomeščanstva, sestavljen podroben popis premoženja, s katerim se je žena preselila v moževo hišo," piše Galina Uljanova. "Ta popis je bil potrjen in predan ženinu v prisotnosti prič in nevestinega očeta. Če zakon ni bil uspešen, ali pa je mož užalil ženo in se je ta želela vrniti k staršem, je s seboj vzela vse stvari, ki jih je po popisu prispevala za skupno gospodinjstvo, in če je kaj manjkalo, se je lahko obrnila na policijo, da bi tako prisilila moža, da ji vse vrne."

"Vse je v preteklosti", Vasilij Maksimov

Vasilij Maksimov/Tretjakovska galerija

Seveda se vsem ženskam ni uspelo ločiti od svojih mož in obdržati svojega premoženja, a v celotnem imperiju jih je bilo na stotine in celo na tisoče. Zgodovinarka Anna Lavrjonova v akademskem članku Modra uniforma v ogledalu Venere: Interakcije med osebnim življenjem in poklicno kariero ločenih žandarskih korpusnih uradnikov kaže, da so žene ruskih žandarjev večkrat osebno nagovorile nadrejene svojih mož z najrazličnejšimi zahtevami. Ena najpogostejših pritožb je bila, da mož, ki je bil poslan na oddaljeno napotitev, svoji ženi, ki je ostala doma, ni poslal zadostnega nadomestila. Zanimivo je, da so, kot je razvidno iz številnih primerov, možje in žene pogosto več let živeli ločeno – v drugi polovici 19. stoletja je bil to najbolj priljubljen način ločitve brez vpletenosti cerkve.

Do konca 19. stoletja položaj žensk v ruski družbi ni bil tako nedvoumno brezpraven, kot bi se morda zdelo. Ženske so našle načine za reševanje zakonskih težav, vodenje podjetij ter celo do določene mere formalno vplivale na politično življenje v državi. Seveda vse te priložnosti ni bilo lahko uresničiti in uspelo je le najbolj energičnim in vztrajnim Rusinjam, ki niso obupale niti pod pritiskom celotnega imperija.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.