Viktor Jerofejev: Danes potrebujemo »novega boga«

Viktor Jerofejev. Vir: ITAR/TASS

Viktor Jerofejev je prvič dobil pomembno mesto v ruski literarni zgodovini z objavo almanaha Metropol leta 1979, v katerem je skupaj z drugimi sestavljalci mimo cenzure in uradno dovoljene književnosti, v t.i. samizdatu, objavil dela liberalnih disidentov, neuveljavljenih mladih literatov in tudi enega Američana. Jerofejev in tovariši so imeli občutek, da je morda oblast trenutno šibkejša, utrujena, da je v družbi mogoče čutiti določeno zanimanje za alternativo in duh sprememb, podobno kot recimo ob koncu Velike domovinske vojne, a so se ušteli. Oblast je reagirala in Jerofejeva izključila iz Zveze pisateljev. Nanj so pritiskale in zahtevale, da se javno opraviči in pokesa za svoja dejanja, je pripovedoval pisatelj občinstvu na Filozofski fakulteti, kjer je pod moderatorstvom profesorja Mihe Javornika in študentke Katarine Gomboc potekalo srečanje z zainteresiranimi študenti rusistike.

Oblasti pa niso pritisnile samo nanj, temveč tudi na njegovega očeta Vladimirja Jerofejeva, ki je bil ugleden sovjetski diplomat in je imel v družbi dokaj visok status, nekaj let pa je bil celo Stalinov osebni prevajalec za francoščino. Zagrozile so mu, da bo izgubil svoj položaj, v kolikor se sin ne ukloni njihovim zahtevam. Najbolj zanimivo je, da se oče ni uklonil pritiskom in je mladega sina-pisatelja podprl, četudi je zaradi tega izgubil službo. Roman Dobri Stalin, ki je pri nas verjetno najbolj znano delo tega pisatelja, po besedah Viktorja Jerofejeva ni avtobiografija, temveč predvsem poklon očetu.

Ali »Ruska duša« potrebuje »Dobrega Stalina«?

Ob naslovu njegovega romana sem se spomnil na opažanja sociologov, da danes »dobri« Stalin spet uživa veliko priljubljenost med prebivalci Rusije, zato sem ga vprašal za komentar tega pojava. Ob »obupu liberalcev in disidentov« nanj pozitivno gleda več kot polovica Rusov, toda o njem imajo zelo popačeno predstavo, je odvrnil. Sodobna simbolična figura Stalina je za Jerofejeva »suha riba«, iz katere so iztisnili vse probleme s kolektivizacijo, velikim terorjem leta 1937 ali bojem proti kozmopolitstvu, ohranili pa zgolj podobo močnega »generalisimusa«, ki zavrača nacionalna nasprotja in se bori za svojo domovino. Takšna figura prija ljudem, ki danes doživljajo težke čase.

V slovenščini je izšla sveža zbirka Jerofejevih kratkih zgodb z naslovom Telo v prevodu Sare Špelec, Draga Bajta in Anjuše Belehar. »Zelo malo vemo o samemu sebi, slabo poznamo, iz česa smo sestavljeni. Naše možnosti so seveda povezane s telesom, ki nas omejuje z mladostjo, starostjo, smrtjo. V današnjem prostoru se slabo znajdemo, ker se nimamo časa ukvarjati s samim seboj, razmišljamo, kje bomo dosegli uspeh, kateri iPhone bomo kupili. O sebi pa vemo veliko manj kot denimo stari Grki, ki so imeli ogromno znanje o človeku. Telo sem napisal kot 'vrnitev k človeku', k vsem njegovim lepim in grdim stvarem, ljubezni in smrti. Najdemo vesele in žalostne zgodbe, pomešane med seboj. V dobrem slovenskem prevodu lahko knjiga najde zelo širok krog bralcev,« nam je iz prve roke o vsebini povedal avtor.

Toda po drugi strani »stalinistični model« vladanja in vodenja države ustreza ravnodušni ruski duši, je pojasnil v nadaljevanju. Stališče je ponazoril s spomini nemškega filozofa Walterja Benjamina na njegov obisk Moskve pozimi leta 1925-26. Ko je nameraval prenočiti v enem od moskovskih hotelov, je prosil ruske portirje, da ga zbudijo ob peti uri zjutraj, da bi pravočasno ujel vlak za Berlin. »Če se prebudimo, vas bomo zbudili,« so mu odvrnili.

Tukaj se morda ponudi drugi model, po katerem bi gost portirjem ponudil 1000 dolarjev, toda tudi pri podkupninah je problem, da morajo biti zadosti visoke, sicer je prejemnik užaljen, ali pa se morda ne bo zadosti potrudil kljub podkupnini. »Samo en model zares deluje: Če me ne zbudite, vas bom ustrelil!« je izrekel Jerofejev. Tako je poskušal ponazoriti, da ravno ta funkcija pritiska, strahu in represije še danes v pomembni meri deluje kot nekakšen motor, ki poganja birokracijo in drži državo skupaj.

Kapitalistični model pri nas ne deluje enako, kot na Zahodu, meni sogovornik. Ruski človek ne mara biti viden samo kot nekdo, ki izvaja neko družbeno funkcijo, temveč želi, da se ga dojema kot celoto, ki pač poleg tega opravlja nek poklic, želi človeški odnos, od koder morda izhaja tudi večja naklonjenost h konkretnim osebnostim, hkrati pa potreba, da tujec »prijateljuje« z rusko dušo. Hkrati je dodal, da so Rusi bolj nagnjeni k skrajnostim in brezkompromisnemu. »Evropski diskurz, nasveti in vrednote bodo za Rusijo vedno šibki in se bodo nanjo težko prenesli,« je prepričan. To se je na nek način pravzaprav pokazalo tudi v postsovjetski zgodovini, ko je Rusija v tranziciji neuspešno kopirala zahodni model kapitalizma.

Od stabilnosti do kaosa

Kaj pa nostalgija po Sovjetski zvezi? »Takšni režimi dajejo človeku fantom stabilnosti  in posamezniku ne nalagajo osebne odgovornosti. Človek je našel svoje mesto v življenju. Bile so redne plače, vsem je bila na voljo izobrazba, ki mimogrede, pri nas ni bila slaba (…) Danes pa živimo v kaosu, ki je značilen za kapitalizem. Mnogi ljudje niti ne sprejemajo svobode, ko nimajo stabilnosti in varnosti, ki so ju imeli prej.«

Pa so predstavniki visokega sloja družbe v času stalinizma, iz katerega nenazadnje izhaja tudi Jerofejev, poznali resnične stiske običajnih ljudi in teror, ki se je dogajal pod Stalinom? »Življenje ljudi in teror sta dve različni stvari. Vsak totalitarni režim, pa naj bo to Stalinov, Hitlerjev ali kateri drug, ima v sebi sistem samoomejevanja: človek raje marsičesa ne ve, da bi preživel. S holokavstom je bil seznanjen le redkokdo, enako smo malo vedeli o terorju pri nas. O stalinističnih taboriščih so krožile govorice, ljudje so si predstavljali, da lahko človek izgine. Toda o resničnih razsežnostih gulaga smo izvedeli šele več let po Stalinovi smrti.

Kar se tiče življenja običajnih ljudi, pa so oni res živeli revno. To bi bilo potrebno vključiti v sistem socialističnega realizma in bi tako postavili cilj: da bi ljudje res živeli dobro, veselo, prepevajoč pesmi, kot je to opisovala takratna literatura. V Moskvi niso hoteli vedeti za uboštvo na podeželju, ljudje na podeželju pa niso razumeli Moskve. Vsi so se zaprli v nekakšne zaprte življenjske prostore, kar občutimo še danes. Ljudje so se zaprli vase in se niso hoteli odpreti realnosti. So kot cvetovi v noči in niso preveč radovedni.«

»Človek bo vedno iskal nekaznovanost«

Jerofejev je znan tudi po škandalih. Ob zadnjih izdihljajih Sovjetske zveze je izzval ogorčenje z delom Ruska lepotica, romanom o biseksualni manekenki, prežetem s škandali, ko so ga v takrat še bolj konservativnem javnem okolju mnogi označili kar za »pornografa«. Če se preselimo v sodobno Rusijo, pa mu mnogi zamerijo tiste znane besede iz Enciklopedije ruske duše (1999), zaradi katerih so proti njemu dvakrat sprožili celo kazenski postopek: »Ruse je treba tepsti s palico, Ruse je treba streljati, Ruse je treba mazati po steni. Drugače ne bodo več Rusi. Rusi so sramotna nacija.«

Kritiki so mu zaradi tega citata očitali elemente ekstremizma, rusofobije in nacionalne nestrpnosti, vendar se vse to hitro razblini, če izjavo zares postavimo v kontekst, v katerem je bila napisana. Izjavo namreč v knjigi izreče glavni lik, ruski izobraženec, ki s tem izrazi razočaranje nad rusko zgodovino in dogajanjem v ruski družbi konca 90-ih let, med katerimi je država doživljala katastrofo in so ljudje izgubili moralo.

Po srečanju nam je avtor razkril, da je že napisal tudi popolnoma nov roman Rožnata miš, ki predstavlja zgodbo o popolni in srečni družini v sodobnem svetu, ki nenadoma živi katastrofo in razpade. Govori tudi o smislu človeškega življenja, ustvarjanja, o aktualnem dogajanju v Rusiji in o tem, koliko morala pomaga, a morda tudi otežuje človekovo življenje.

Pomembno rdečo nit Jerofejevega razmišljanja najdemo v misli, ki polemizira z ustaljenim razsvetljenskim prepričanjem, da je človek sam po sebi dober in ga kvari samo slabo družbeno okolje. Po njegovih besedah so tej »prevari« nasedli tudi v Rusiji, kjer so »pustili« človeka in so raje poskušali menjavati sisteme, kar ni najbolje uspelo. Sam se opira na misel Marquisea de Sadea, »slepiča razsvetljenstva«, ki je ugotavljal, da človek išče predvsem nekaznovanost. Če mu je ta omogočena, lahko postane zloben ter izkorišča možnosti za svoje lastno ugodje in koristi.

Misel, česa vsega je sposoben človek, če se mu za to dopusti priložnost, je stala tudi za njegovo zgodbo Življenje z idiotom, a tudi to ni bilo vedno tako razumljeno. Primer recepcije zgodbe v operni obliki je ponovno pokazala, kako lahko na naše sprejemanje informacij vpliva vnaprejšnje pričakovanje. Mnogi zahodni mediji so po prvi uprizoritvi v Amsterdamu leta 1992 na predstavo gledali kot na uprizoritev kaosa in razpada Sovjetske zveze, četudi to ni bil njegov namen. Literarni teoretiki sicer to delo pogosto interpretirajo tudi kot kritiko preveč pasivne inteligence.

»Znaki nove odjuge«

Kakšna pa je danes ruska inteligenca? Jerofejev je komentiral, da se je inteligenca v Rusiji precej porazgubila, kar morda ni tako presenetljivo, če pomislimo, da je Rusija, kot je sam dejal, doživela dvakratno smrt vrednot (revolucija 1917 in razpad ZSSR 1991). Nekateri izobraženci so se postavili na stran Kremlja, drugi podpirajo opozicijo, neodvisna inteligenca ostaja sama, pisatelj Prilepin je šel v Donbas na fronto, nekateri pa so kar odšli iz države.

Vsak razmišlja drugače in ljudje so neenotni, vsak ima nekakšen svoj »mošnjiček« idej in vrednot, ki pa nikoli ne pridejo skupaj. Ko včasih pride do daljšega pogovora, morda celo pride do komunikacije med vrednotami, a se kakršnikoli učinki pogosto porazgubijo, enako kot pri razgretih debatah med nočnim popivanjem, opaža.

»Neodvisno inteligenco brez dvoma skrbi in se sprašuje, kakšna je vloga ljudstva. Ljudstvo podpira oblast in nima želje ustvariti demokratičnih sprememb. Del ljudi zastopa celo bolj ostra stališča kot Putin. Pred dogodki na Krimu in v Donbasu sem govoril, da je Putin bolj liberalen kot 80% prebivalstva. Pozneje pa je prišlo do novih korakov, zaradi katerih je prišlo do zanimivega in zares organskega združevanja idej Kremlja in ljudstva, morda celo prvič v zgodovini. S tem pa se žal ukvarja le redkokdo. Kremelj je začel bolj poudarjati konservativne vrednote, ki se skladajo z idejami ljudi. Ljudje zaradi tega ne poslušajo opozicije, ker jim ni blizu.«

Toda obstajajo tudi določeni manjši deli družbe, ki pa si želijo določenih sprememb. V neki meri jih vidi v delu uradništva, ki trenutno sicer molči. Kot zanimivost je v pogovoru z občinstvom omenil, da občasno prihaja tudi do tihih premikov v obliki nekakšne »sosedske demokracije«, ko ljudje zaradi določenih konkretnih problemov organizirajo zborovanja mimo uradnih političnih strank in oblasti. Ravno v času gostovanja v Ljubljani je v svežem prispevku za Deutsche Welle pisal, da se v ruski kulturi morda kažejo znaki nekakšne »nove odjuge«.

Občinstvo je ob vsem tem zanimalo, ali v sodobni Rusiji - v Sloveniji si jo pogosto predstavljajo v dokaj avtoritarni podobi - obstaja umetniška svoboda. »Cenzure ni, je pa bolje, da ne pišete o mamilih in pedofiliji,« je rekel in tako namignil, da umetnik vsekakor ima svobodo ustvarjanja, lahko pa obstaja pritisk okolja, kadar posameznik javno spregovori o tabu temah. Poslušalcem je opisoval, da sicer obstajajo močni prokremeljski mediji, a obstajajo tudi kanali, kjer je mogoče slišati drugačno in bolj kritično razmišljanje. Kako je lahko videti pritisk javnosti, smo videli že pri zgoraj omenjenem primeru, ko so nanj pritiskali zaradi narobe razumljenih citatov o Rusih.

Kako včasih ljudje reagirajo na takšno pisanje, je doživel tudi, ko se je kmalu po letu 2000 pojavila kampanja, v kateri so ljudje promovirali »dobre«, ustrezne pisatelje, knjige »slabih« pisateljev, kot naj bi bila Jerofejev ali denimo Viktor Peljevin, pa so odstranjevali iz knjižnic in kioskov ter jih nosili k samim avtorjem. Jerofejev je pisal pismo takrat še »zgodnjemu« Putinu, naj se ta kampanja konča, kar se je pozneje tudi zgodilo.

Ne glede na vse, kulturno dogajanje v Rusiji ostaja pestro. Po njegovih besedah gledališče doživlja renesanso, pa naj bo to klasičen ali sodobni teater, ljudje še vedno berejo, živahno literarno življenje pa je mogoče najti tudi v provinci. »Morda se je začasno izgubila literarna veda, kritika in imamo netipično literarno pavzo, toda to je naključje, ki ni povezano niti z internetom, niti s Putinom, niti s trgom in se bo vse skupaj kmalu obrnilo,« je optimističen glede prihodnosti ruske kulture.

Že v Enciklopediji ruske duše iz leta 1999 je Jerofejev razmišljal, da bi morala družba najti »novega boga« in obuditi metafizično kulturo, saj živimo v času krize liberalizma, v času odsotnosti stališč in živih idej, ki bi nam dale oporo v zavestni družbeni in politični viziji. Z dogodki, kot sta Brexit in izvolitev Donalda Trumpa v ZDA, ki ju pisatelj osebno zavrača kot znaka degradacije demokracije, združevanje sektaške morale v šibki Evropi, zmago neumnosti in podzavesti, besede o krizi ustaljenega reda danes še toliko bolj držijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.