Katera zahodna vozila je uporabljala Rdeča armada v drugi svetovni vojni?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Ob začetku invazije Wehrmachta na ZSSR so bile razmere na področju avtomobilskih vozil v sovjetskih silah skorajda katastrofalne. Rdeča armada je imela približno 280.000 tovornjakov, kar je bila le tretjina števila v vojnem času.

Pošiljanje opreme na fronto v bližini Moskve

Arhivska fotografija

Mobilizacija prevoznih sredstev iz civilnega sektorja, s katero so začeli, je bila izredno počasna, vozila pa so pogosto prispela okvarjena in slabo opremljena. Poleg tega se je industrija preusmerila na vojaško proizvodnjo in za proizvodnjo tovornjakov ni bilo dovolj zmogljivosti.

Obstajala je nevarnost, da bo akutno pomanjkanje tovornjakov GAZ, ZIS in Jag za prevoz vojakov in artilerije ter prevoz hrane in streliva povzročilo močno zmanjšanje mobilnosti sovjetskih enot.

Gaz-AA (poltovornjak)

Arhivska fotografija

Takrat so ZDA, Velika Britanija in Kanada priskočile na pomoč svoji zaveznici. V celotnem obdobju vojne so Sovjetski zvezi dobavile približno 400 tisoč tovornjakov, traktorjev, servisnih, evakuacijskih, vojaških in amfibijskih vozil.

Od leta 1941 do konca vojne je Rdeča armada prejemala tovornjake Chevrolet, Ford, Dodge, Studebaker, glavni tovornjak ameriške vojske GMC CCKW z vzdevkom "Jimmy", vlačilce Diamond in druge.

Avtomobili, dostavljeni pod pogoji Lend-Lease

Arhivska fotografija

Vojaki Rdeče armade so imeli radi zahodne avtomobile. Tovornjake so odlikovali zanesljivost, udobne hermetične kabine, v katerih ni pihalo niti v zimskem mrazu, enostavno in priročno upravljanje, zmogljivi motorji in visoka prehodnost.

"ZIS-i so bili dvoosni, ob slabi cesti so se ustavljali. Studebakerji pa so bili terenska vozila, pri katerih sta poganjali tako sprednji kot zadnji kolesi. Bili so bolj okretni," se je spominjal Pavel Gurevič, poročnik v minometnem divizionu. 

BM-13N (na osnovi Studebakerja)

Arhivska fotografija

Pavel Gladkov, protiletalski topničar, je povedal, da so se tudi na ilovnati zemlji, ki je bila močno razmočena od dežja, "naši Chevroleti vozili kot ladje".

Toda zahodni avtomobili so imeli kar nekaj minusov. Motorji istih Chevroletov so bili prešibki, da bi na njih lahko nosili lanserje za izstreljevanje raket BM-13 'Katjuša' na terenu. Poleg tega okvirji teh tovornjakov niso mogli prenesti njihove teže.

Ford-6

Arhivska fotografija

Nekateri sovjetski vojaki so se pritoževali, da je Ford-6 zdrsnil že na najmanjšem blatu. Poleg tega je bila skupna značilnost vseh tovornjakov v programu Lend-Lease zahteva po visokokakovostnem gorivu in mazivih, kar je sovjetskim vojakom povzročalo težave.

Najbolj množično izdelan (približno 200.000) in najbolj priljubljen ameriški tovornjak v Rdeči armadi je bil Studebaker. Uporabljali so jih za vleko topov kalibra do 150 mm, prevoz tovora in osebja ter kot šasijo za različne večkratne raketomete.

Studebaker

Arhivska fotografija

Semjon Brevdo, ki je bil vezni častnik, se je spominjal: "[Sovjetski tovornjaki] so obtičali na cestah in jih je bilo treba vleči iz blata ter jih vleči dobesedno na lastnih ramenih. Rešitev so bili ameriški Studebakerji. Imeli so vitel z jekleno vrvjo spredaj nad sprednjim odbijačem. Vitel je poganjal motor. Ta tovornjak se je lahko izvlekel sam, če je le bilo na kaj pripeti konec odvitega kabla, in je lahko izvlekel kateri koli drug tovornjak. Če sta bila v konvoju eden ali dva Studebakerja, je bilo vse rešeno."

Med vojaškimi vozili, ki so prispela v ZSSR, sta bili Willis in Dodge WC-51. Slednje je bilo prvotno namenjeno vleki lahkega terenskega orožja, v Rdeči armadi pa so ga aktivno uporabljali tudi saperji, signalisti, zdravniki in izvidniki. Zaradi svoje uporabne teže 3/4 tone so ga imenovali "Dodge tri četrtine".

Dodge WC-51

Arhivska fotografija

Sovjetska vojska je dobila kar dvakrat več vozil Willys kot Dodge - 52 tisoč v primerjavi s 25 tisoč. Vlekli so 45-milimetrske protitankovske topove, zaradi dobre hitrosti (105 km/h), okretnosti in majhne velikosti, ki omogoča enostavno kamuflažo, pa so bili zelo priljubljeni med poveljniškim osebjem in izvidniki.

Willys

Arhivska fotografija

Na podlagi vozil Willys so nastala amfibijska vozila Ford GPA, ki jih je ZSSR med vojno prejela več kot tri tisoč enot. Za sovjetske vojake so bila izjemno koristna pri prebijanju številnih vodnih ovir v Vzhodni Evropi, zlasti ker Rdeča armada praktično ni imela tovrstne oborožitve.

Ford GPA

Arhivska fotografija

Po koncu vojne je bila večina zahodnih avtomobilov v skladu s pogoji sporazuma Lend-Lease vrnjena v Združene države Amerike. Vendar je nekaj avtomobilov Dodge in Studebaker ostalo v ZSSR. V sovjetski vojski so jih uporabljali do konca štiridesetih let, v nacionalnem gospodarstvu države pa do sredine šestdesetih let.

Studebaker v povojnih letih

Arhivska fotografija

Katere ameriške in britanske oklepne transporterje je uporabljala Rdeča armada med 2.svetovno vojno?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.