Ne, Rasputin ni bil ljubimec ruske carice

Grigorij Rasputin (1869-1916) je bil kontroverzna figura na ruskem dvoru iz začetka 20. stoletja. Zagotovo ni bil svetnik ali posebej krepostna oseba – carski družini se je prikupil s tem, ko mu je uspelo ozdraviti carjevega sina Alekseja Nikolajeviča, ki je trpel za hemofilijo.

Ali je Rasputin resnično ozdravil carjeviča Alekseja?

Grigorij Rasputin leta 1904 pri 35 letih

Karl Bulla

Ko je carica Aleksandra Fjodorovna prvič spoznala Rasputina, je že sama dobro vedela, da takratna medicinska znanost še ni poznala zdravila za hemofilijo, bolezen, za katero je trpel njen sin Aleksej. Carica je bila pripravljena poskusiti vse, kar bi lahko pomagalo fantu, ki je neustavljivo krvavel že pri najmanjši ureznini.

Rasputinove zdravilske sposobnosti so potrdili mnogi sodobniki, zato vanje nihče ni dvomil. O njegovi moči, da ozdravlja, so poročali celo ljudje, za katere je malo verjetno, da bi verjeli v čudeže. Med njimi je bil na primer Pavel Kurlov, namestnik notranjega ministra v letih 1909-1911, ki je nekje zapisal, da »ima Rasputin nedvomno sposobnost, da pomiri človeka, in zagotovo je pozitivno vplival na mladoletnega prestolonaslednika med njegovo boleznijo.« Tudi Mihail Rodzianko, predsednik ruskega parlamenta, je pisal, da »se je Rasputin precej spoznal na hipnozo. Zagotovo je bil zelo zanimiv za znanost.«

Prestolonaslednik carjevič Aleksej Nikolajevič (1904-1918)

Global Look Press

Poleti 1907 je Rasputin prvič pomagal triletnemu prestolonasledniku premagati notranje krvavitve. Menih je samo stal ob vznožju carjevičeve postelje in molil. Po tem je redno zaustavljal njegovo krvavenje. Leta 1912 so ga poklicali na Krim, da bi ustavil nenadno krvavitev ledvic.

Kakšen je bil odnos med Rasputinom in carico Aleksandro?

Carica Aleksandra Fjodorovna (1872-1918)

United States Library of Congress

Carico Aleksandro Fjodorovno so mučile migrene in krči srčne mišice. Mnogi zdravniki so ji svetovali, naj »skrbi za svoj živčni sistem«. Rasputin pa jo je znal pomiriti, prav tako kot njenega sina. Aleksandra Fjodorovna in car Nikolaj sta imela sicer dolgotrajen in trden odnos. Redno sta si dopisovala in bila oba zelo zaskrbljena za usodo svojega bolnega sina, zato sta le redko živela narazen. Kljub temu sta si bila Aleksandra in Rasputin zelo naklonjena.

»Kako utrujena sem brez tebe. Svojo dušo lahko spočijem le takrat, ko ti, učitelj, sediš poleg mene in poljubljam tvoje roke ter naslanjam svojo glavo na tvoja blažena ramena. Oh, kako lahko mi je potem. Nato si zmeraj zaželim isto: spati, spati za zmeraj na tvojih ramenih, v tvojem naročju.«

To so besede, ki jih je carica Aleksandra v enem od pisem namenila Grigoriju Rasputinu in zaradi katerih je nastala legenda o njunem domnevnem intimnem odnosu.

Kdo je sprožil govorice?

Sergej Trufanov, znan kot Hieromenih Iliodor (1880-1952)

javna domena

Lahko bi rekli, da je Rasputin postal tako zloglasen tudi po lastni zaslugi, saj je pisma, v katerih si je dopisoval s carico, delil s prijateljem.

Pisma so nastala v letih od 1909 do 1910 in Rasputin jih je kazal in dajal Sergeju Trufanovu, hieromenihu dvomljivega slovesa, znanem tudi po imenu Iliodor. Rasputin ga je spoznal leta 1904 in postal njegov učenec. Iliodorjeve pridige so bile že skoraj manične in razglašal se je za zdravilca. Rasputinove povezave je izkoristil, da bi se zaščitil pred rusko Sveto sinodo, ki je nasprotovala njegovim pridigam in množičnim srečanjem, ki jih je organiziral.

Leta 1912 sta se Iliodor in Rasputin sprla in Rasputin je takrat nehal ščititi meniha, ki je bil zatem nemudoma kazensko zaprt v samostan. V zaporu je Iliodor napisal knjigo z naslovom Sveti škrat, v kateri je očrnil Grigorija Rasputina in objavil caričina pisma, ki so takoj postala velik »hit«. Zaradi besed, kot so »poljubiti roko«, so vsi začeli sumiti, da imata Rasputin in carica intimno razmerje.

Je bilo pismo verodostojno?

Čeprav mnogi zgodovinarji, ki so naklonjeni Romanovim, trdijo, da si je Iliodor pisma kratkomalo izmislil, mnogi viri dokazujejo, da so bila pristna. Potem ko je neka kmetica Hionija Guseva poskušala umoriti Rasputina, je ta na obravnavi pričal, da je leta 1910 Iliodor ukradel nekaj pisem iz Rasputinove hiše v Sibiriji, medtem ko je bil tam na obisku.

Vladimir Kokovcov, ruski premier v letih 1911-1914, je pisal, da je notranji minister Aleksander Makarov pisma pokazal carju Nikolaju II. (policija je uspela pridobiti originale) in car naj bi se zelo razburil, ko je prepoznal pisavo svoje žene. Kmalu zatem je bil Makarov odpuščen, in čeprav so bila pisma vrnjena, so se govorice o domnevnem razmerju med Rasputinom in carico že razširile po vsej Rusiji. Ker na začetku 20. stoletja pač še ni bilo televizorjev, večina ljudi v Rusiji ni mogla vedeti niti tega, kako je Rasputin izgledal.

Fotografija neznanih ljudi z naslovom Rasputin z otroki

javna domena

Ta fotografija na primer se je prodajala na javnih knjižnih sejmih pod naslovom Rasputin z otroki. Jasno lahko vidimo, da tukaj ne gre za Rasputina, a ljudje iz tistega časa tega niso mogli vedeti.

Rasputin s privrženci, 1914. Na desni je njegov telefon. To fotografijo so od leta 1917 naprej objavljali v mnogih knjigah in časopisih.

Karl Bulla

Ta fotografija prikazuje Rasputina v krogu njegovih privržencev, vključno s prijateljico carice Aleksander Anno Virubovo in Rasputinovo učenko Marijo Golovino (takoj levo zraven Rasputina). Ljudje so kupovali kopije fotografije in mislili, da je Golovina v resnici carica. Nevednost javnosti je mit o razmerju samo še poglobila.

Ali bi lahko Rasputin in carica Aleksandra res imela intimen odnos?

Risba z naslovom Avtokracija, ki prikazuje Rasputina in carico Aleksandro.

javna domena

Za Aleksandro Fjodorovno je Rasputin nedvomno predstavljal meniha zdravilca, »svetega starešino«, čeprav je bil samo tri leta starejši od nje. Definitivno mu je zaupala in se zanašala na njegovo pomoč, a za carico je bil ne glede na vse na koncu zgolj mužik, kmečki človek, kateremu je pač pripisovala zdravilne sposobnosti.

Preberite še:

Zadnji ruski carjevič ali usodna bolezen »modre krvi«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.